V tem svetlem jutru, ko odmev pritrkavanja še trepeta v zraku in ko so naše ulice še ogrete od korakov velikonočne procesije, stojim pred vami s srcem, ki poskuša dojeti nepojmljivo. Filokalija me vabi k »askezo veselja« – k naporu, da sredi minljivega sveta nenehno ohranjam pogled na neustvarjeni luči. Danes ne zrem le v prazno platno v grobu, temveč v svojo novo bit, ki se je nocoj rodila iz smrti.

Moja resnična identiteta ni več ujeta v biološko nujnost, ki me neizogibno vodi v propad. Ko Peter v prvem berilu pripoveduje o Jezusu, ki je »hodil iz kraja v kraj in delal dobra dela«, mi ne predstavlja le moralnega heroja, ampak Vstalega Gospoda, ki je s svojim telesom prebil zid bivanja. Vstajenje zame pomeni, da moja osebna bit ni več utemeljena v moji preteklosti, mojih grehih ali moji smrtnosti, temveč v mojem odnosu z Očetom v Svetem Duhu.

V pismu Kološanom slišim klic, naj iščem to, kar je zgoraj. To zame ne pomeni bega iz tega sveta, ampak preobrazbo tega, kako tukaj živim. Če je moje življenje »skrito s Kristusom v Bogu«, potem nobena zemeljska stiska nima več dokončne moči nad mano. Evangelij mi kaže Marijo Magdaleno, Petra in Janeza, ki tečejo h grobu. Njihov tek je tek človeštva, ki išče smisel sredi izgube. Janez »vidi in veruje« – vidi praznino in prepozna polnost. To je dar vere, ki ga nocoj prejemam: sposobnost, da v praznini groba vidim začetek novega stvarstva.

Največji dar, ki ga danes prejemam, je spoznanje, da mi za srečanje z Vstalim ni treba potovati v Jeruzalem ali čakati na konec časov. V evharistiji, ki jo obhajamo po procesiji, vstopam v neprestano Veliko noč. Vsaka maša je zame dogodek vstajenja. Ko jem Kruh življenja, Kristusovo proslavljeno telo postane del mojega telesa. V tem trenutku moje biološko bivanje, ki je polno strahu in razdeljenosti, postane »evharistično bivanje«.

V evharistiji prejemam moč, da vsak dan sproti vstajam iz svojih osebnih grobov – iz groba depresije, zamere, sebičnosti ali obupa. Tam se učim, da je krščansko bivanje bivanje v odnosu. Kristus je vstal kot glava telesa, kar pomeni, da vstanem le skupaj z drugimi. Evharistija me nenehno vrača v to velikonočno jutro in mi daje hrano za pot v svet, kjer smrt še vedno kaže svoje zobe.

Danes to moč vstajenja in luč praznega groba čutim sredi dušeče sivine in duhovne utrujenosti, ki se vije skozi naš slovenski vsakdan. Zaznavam stisko običajnih ljudi v naši Sloveniji, ki so ujeti v mreže sistemske nepravičnosti, nenehnega javnega sramotenja in občutka, da je vsak trud za skupno dobro vnaprej obsojen na propad. V našem družbenem prostoru se pogosto zdi, da je »kamen« na grobu upanja pretežak – naj gre za vprašanja zdravstva, stanovanjske stiske mladih ali osamljenosti starejših v zapuščenih vaseh. A sredi tega vidim konkreten primer vstajenja: vidim ga v tistih preprostih ljudeh, ki se sredi največje osebne preizkušnje odločijo, da ne bodo postali zagrenjeni. Vidim vstajenje v slovenskem delavcu, ki kljub krivicam na delovnem mestu ohrani svoje dostojanstvo in ne vrne sovraštva. Vidim ga v tistih sosedih, ki sredi slovenske razdeljenosti po dolgih letih molka skupaj sedejo za mizo, ker je nekdo zmogel prvi izreči: »Odpusti.« To je slovenska velika noč: ko v naših srcih, ki so včasih trda kakor kras, nenadoma zavre studenec sočutja. Ko sredi političnega hrupa nekdo tiho in vztrajno dela za dobro tistih, ki mu ne morejo nič vrniti, takrat se v Sloveniji dogaja vstajenje. To je zmaga osebe nad sistemom, ljubezni nad strahom.

V duhu Filokalije v tem prepoznavam klic k budnosti za dobro. Moj sad tega jutra je odločitev, da bom v svoji domovini gradil občestvo, ne pa zidov. Ko se sredi slovenske nagnjenosti k pesimizmu odločim za velikonočno upanje, takrat postanem priča Vstalega. Svojo držo gradim na zaupanju, da je Kristusovo vstajenje že preželo našo zemljo in da nobena tema ne more ugasniti te zarje.

Sredi sveta, ki še vedno verjame le v tisto, kar lahko prime in proda, se ustavljam ob praznem grobu in izpovedujem: Kristus je vstal in v Njem smo vstali vsi!

Danes, ko bomo sedeli ob praznični mizi in delili velikonočne darove, se bom spomnil, da je ta zajtrk odmev nebeške gostije.

Ko bom prelomil kruh in ga ponudil tistemu ob sebi, bom v svojem srcu tiho izrekel: »Gospod, hvala Ti, da v tem trenutku skupnosti že okušam tvojo zmago nad osamljenostjo in smrtjo.«

Naj bo najino današnje druženje z domačimi nasičeno z milino. Naj naše besede ne bodo ostre, ampak svetle, kakor so bila oblačila angelov ob grobu. Vstajenjsko veselje je nalezljivo le takrat, ko se odraža v našem miru.

Kristus je vstal! Resnično je vstal!