Pavel stoji pred svojimi nasprotniki, a kljub nevarnosti ostaja trden v pričevanju o Kristusu. Gospod mu v sanjah potrdi: »Pogum! Kakor si pričal zame v Jeruzalemu, tako moraš pričati tudi v Rimu.« (Apd 23,11). Gospod nas nikoli ne zapusti, tudi kadar se počutimo osamljene ali napadene. Njegova navzočnost nam daje mir in pogum, da zvesto sledimo njegovemu klicu in mu zaupamo, da nas vodi v vsakršnih okoliščinah. Psalm ziraža globoko zaupanje v Božjo zvestobo. Avtor išče zavetje v Gospodu, ki je njegova edina prava dediščina. Ko srce ostaja v Božji bližini, človek doživlja vztrajno radost in varnost (Ps 16,10). V Kristusu najdemo vse, kar naše srce resnično želi, in On nas vodi po poti večnega življenja.

Iz Jezusove velikoduhovniške molitve za vernike izžareva globina njegove ljubezni. Prosi, da bi bili "eno", kakor sta On in Oče eno (Jn 17,21). Ta edinost ni zgolj človeška harmonija, temveč božansko darilo – izliv njegove slave v nas (Jn 17,22). Edinost je znamenje svetu in priča o resničnosti Kristusove ljubezni. Jezus želi, da smo kjer je On, da gledamo njegovo slavo (Jn 17,24), ker nas ljubi z isto ljubeznijo, s katero Oče ljubi Njega (Jn 17,26). Vabi nas, naj živimo iz njegove neskončne ljubezni, ki nas preoblikuje in povezuje z njim in med seboj. Vabi nas, da se poglobimo v zaupanje v Božjo previdnost (kot Pavel), v radost iz Božje bližine (kot psalmist) in v edinost, ki jo rodi Kristusova ljubezen (kot Jezusova molitev). Naj nas njegov Duh nosi, da bomo v vsem odsevali njegovo slavo in ljubezen, ki združuje nebesa in zemljo.