Dragi bratje in sestre, ko poslušam preroka, ki govori: »Sam bom iskal svoje ovce,« se v meni nekaj umiri. Ne zato, ker bi bilo v meni vse na svojem mestu, ampak ker slutim, da moje življenje ne sloni najprej na mojem iskanju Boga, temveč na tem, da On išče mene. To je nežna, a močna resnica: tudi tam, kjer sem razkropljen, izgubljen ali utrujen, On ne odneha. Očetje bi rekli, da je to začetek ozdravljenja srca — spoznanje, da nisem sam v svoji razpršenosti.

Psalm mi položi v usta besede zaupanja: »Gospod je moj pastir.« Ne kot misel, ampak kot izkušnja, ki se je počasi učim v vsakdanjosti. Ta pastir ne vodi po bližnjicah, ampak skozi doline, tudi skozi temine. In vendar je tam, ne kot opazovalec, ampak kot spremljevalec. Ko Jezus reče: »Jaz sem dobri pastir,« ne govori o ideji, ampak o darovanju samega sebe. Njegova bližina ni površinska; gre do konca, do daru življenja.

Apostol Pavel pa razkrije še en vidik tega istega srca: nežnost. »Bili smo kakor mati, ki neguje svoje otroke.« To me gane, ker razodeva, da Božje življenje v nas ni trdo, ampak rodovitno in skrbno. Tam, kjer Sveti Duh prebiva, se rodi ta notranja občutljivost za drugega, ki ni šibkost, ampak moč, ki gradi. V tem je skrivnostna moč sv. Cirila in Metoda, sozavetnikov obglavljene Evrope.

Ko se ozrem vase, vidim, kako pogosto sem razdeljen: del mene želi hoditi za Pastirjem, drug del pa tava po svojih poteh. In vendar prav v tej razdeljenosti začutim, kako Sveti Duh deluje kot tihi zbiralec. V krstu sem bil potopljen v to novo življenje, ki ne temelji na moji doslednosti, ampak na Njegovi zvestobi. On me znova in znova zbira, me vrača k preprostosti, k zaupanju.

Spominjam se obdobja v svojem življenju, ko sem se počutil notranje razkropljenega — preveč obveznosti, preveč skrbi, preveč glasov. Izgubljal sem smer, čeprav sem navzven deloval urejeno. In potem sem si vzel čas za tišino, ne kot pobeg, ampak kot vrnitev. Ni se zgodilo nič dramatičnega, a počasi se je nekaj zbralo v meni. Kot da bi me nekdo našel in me nežno pripeljal nazaj. V tej izkušnji sem prepoznal Pastirja, ki ne sili, ampak vodi. To je bilo novo življenje — ne kot sprememba okoliščin, ampak kot nova notranja zbranost, ki je dihala drugače.

Tudi v družbi vidim znamenja tega istega življenja. Kjer so ljudje razkropljeni, utrujeni, pogosto ranjeni, se včasih pojavi nekdo, ki ne išče sebe, ampak skrbi za druge. Ne z velikimi besedami, ampak z zvestobo: posluša, vztraja, nosi. Takšna drža počasi ustvarja prostor, kjer se drugi lahko vrnejo k sebi. To so trenutki, ko se med nami uresničuje podoba dobrega pastirja — ne kot ideal, ampak kot resničnost, ki se uteleša v konkretnih odnosih.

Ne želim si več življenja, ki bi bilo le moje. V meni raste želja, da bi dopustil temu darovanemu življenju, da diha. Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen, je prav to: dih novega stvarjenja. Včasih ga zaznam kot mir, ki me presega; drugič kot nemir, ki me vabi k spremembi; spet tretjič kot tiho moč, da ostanem zvest tam, kjer bi najraje pobegnil.

In tako počasi odkrivam, da biti »ovca« ni slabost, ampak odnos. Da pustim, da me On najde, vodi, nosi. In da tudi sam, kolikor zmorem, postajam prostor, kjer lahko drugi začutijo to isto Božjo bližino.

V tem je novo življenje, ki nam je podarjeno: ne kot naloga, ampak kot dar, ki se vsak dan znova rojeva.