Berilo iz knjige preroka Jona (Jon 4,1-11)
Jona se je zelo jezil. Molil je h Gospodu, rekoč: »Oh, Gospod, ali nisem prav na to mislil, ko sem bil še v svoji deželi! Zavoljo tega sem tudi hotel zbežati v Tarsis. Vedel sem namreč, da si dobrotljiv in usmiljen Bog, prizanesljiv in zelo milosrčen, in ti je žal hudega. Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje. Ker bolje mi je umreti, nego živeti.« Gospod pa reče: »Misliš, da imaš prav, ko se jeziš?«
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,1-4)
Nekoč je Jezus na nekem kraju molil in, ko je nehal, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« In rekel jim je: »Kadar molite, recite: ›Oče, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne; in odpusti nam naše grehe; saj tudi mi odpuščamo vsakemu, kateri nam je dolžan; in ne daj, da pademo v skušnjavi!‹«

Danes bomo poskušali globlje dojeti, kako velika je naša potreba, da bi se naučili zares moliti. Jonova drža je ravno nasprotna prvi prošnji Očenaša. Jona noče, da bi bilo Božje ime posvečevano. Jona moti, da se Bog pokaže takšen, kot v resnici je: usmiljen, prizanesljiv in milosrčen. Jona noče, da bi se te Božje lastnosti pokazale skozi njegovo življenje. Jona hoče, da bi bili Ninivljani uničeni in kaznovani. Hoče, da se uresniči, kar je prerokoval. Bog ga je poslal, da bi jih povabil k spreobrnjenju. Grožnja je bila samo povabilo k spreobrnjenju. Če se ne spreobrnete, boste vsi pokončani. Bog je zadovoljen, da so se Ninivljani spreobrnili. Jona pa se jezi in protestira. Noče, da se razkrije Božje ime. Bog mu da lekcijo, da bi dojel Božje sočutje do vseh, ki jih je ustvaril. On odpušča in kliče v življenje, ne v smrt.
Tudi vsak izmed nas neštetokrat zboli za Jonovo boleznijo: nočemo, da se razodene Bog, ki je krotak, potrpežljiv, nenasilen in čaka na naše spreobrnjenje. Bog pusti zlo, da bi iz njega naredil nekaj dobrega za vse. Mi se neštetokrat pritožujemo, ker stvari ne potekajo tako, kakor se nam zdi dobro in prav. Hočemo uspeti v svojem delu, imeti mirne in lahke odnose. Hočemo, da zmaga naš pogled na stvari. Hočemo, da bi bili zločinci uničeni. Bog nam pusti, da se motimo, da imamo težke odnose. On dovoli, da se drugi požvižgajo na naša mnenja in poglede. On daje sijati soncu nad vsemi, dobrimi in hudobnimi.
Naši spontani odzivi so običajno vedno v nasprotju s prvo prošnjo Očenaša in nas silijo takole moliti: "Naj se uresničijo moje zamisli, naj se uresničijo moje želje in zmaga moj način gledanja." Moje zamisli, želje in pogledi so drugačni od Božjih.
Zato me mora Bog naučiti prav moliti in mi dati globoko hrepenenje, da bi se Njegovo ime (oseba) pokazalo in razkrilo meni in vsem. Bog nas tega uči najprej pri evharistiji. Po besedi nas razsvetljuje in spreminja naše dojemanje. Vplete nas v svoje življenje in podarjanje, da bi se naučili resnično moliti.
»Posvečeno bodi tvoje ime« lahko dojamem le, če sem vpleten v Kristusovo podaritev samega sebe. Božje ime je bilo posvečeno na Jezusovem križu. Pri evharistiji nas zajame v svoj pasijon. Potem, ko smo slišali njegove besede: "To je moje telo… kri… ki se daje za vas", Očenaš molimo drugače in v resnici posvečujemo njegovo ime. Naučimo se ga posvečevati v svojem vsakodnevnem življenju, delu in odnosih. Kar se nam je zdelo kot ovira, naenkrat postane sredstvo za posvečevanje Božjega imena v vsakršnih okoliščinah in vedno. Male težave nas nič več ne vznemirjajo in sredi velikih nič več ne obupujemo. Počasi se naučimo nanje gledati kakor na priložnost za ljubezen do Gospoda, ki ga ljubimo tako, da to kar od njega prejemamo delimo z bližnjimi: sebe in vse kar smo in imamo.
コメント