Dragi bratje in sestre,

danes, ko razmišljamo o berilih te postne nedelje, nas Bog vabi, da gledamo na svet z očmi vere in upanja, četudi so pred nami temni oblaki vojn, družbenih nepravičnosti in trpljenja. Izrael sliši Božjo obljubo, da bo Bog storil nekaj novega. "Glej, ustvarjam nekaj novega; že raste, ali tega ne veste?" (Iz 43,19). Te besede niso samo obljuba sprave za pretekle grehe, ampak tudi klic k notranji preobrazbi, ki se začne v mislih, ki jim dovolimo, da prevzamejo naše srce in telo. Želimo si, da bi svet postal bolj pravičen in miren, a se dogaja ravno nasprotno: postaja vse bolj razdeljen in poln trpljenja. V srcih nas zlahka preplavita strah in obup. Zajame nas vrtinec uničujočih misli, ki razbijajo našo sedanjost in odnose.

Vojna v Ukrajini, odločitev evropskih voditeljev za nadaljevanje konflikta, ki uničuje življenja in domove, nas spomni na grozote, ki se dogajajo v našem svetu. Skrivajo se za političnimi igrami, vendar na koncu trpijo preprosti ljudje. Ultrabogati tako še naprej izčrpavajo državljane, masovno kradejo iz državnih proračunov, mnogi, ki trdo delajo, pa si ne morejo privoščiti osnovnih potrebščin. To je svet, v katerem živimo, svet, ki potrebuje Božjo prisotnost bolj kot kadarkoli prej. Ne smemo si pustiti vzeti Kristusovega pogleda na vse skupaj.

Današna Božja beseda nas odločno in ponižno privezuje na Jezusovo upanje. V Psalmu beremo: "Ko se je Gospod vrnil v Sion, bili smo kakor tisti, ki sanjajo" (Ps 126,1). Bog nas vabi, naj se ne predamo brezupu in strahovom, ampak naj verujemo, da njegov Božji načrt prav sredi tega kaosa krivic ustvarja novo obzorje Božje pravičnosti, miru in ljubezni.

Sveti Pavel nas v Pismu Filipjanom vabi, naj si prizadevamo za "tisto, kar je zgoraj", naj pozabimo na preteklost in danes in tukaj hodimo naprej, ne glede na vse ovire. "Pozabljam, kar je za menoj, in si prizadevam za tisto, kar je pred menoj" (Flp 3,13). Pavlovo spoznanje, da je vse drugo manj vredno od spoznanja Kristusa, nam kaže pot. Vabi nas, da se v globoki molitvi prepustimo zaupanju v Boga. Ne dovolimo, da nas vsakodnevne stiske in slabe novice od znotraj stisnejo v kot in zadušijo naše sedanje življenje z njim. Ta trenutek je večen in z Njim lahko hodimo po poti upanja in vere, nenasilja in gotovosti v zmago Ljubezni.

V tej drži in odločitvi nas hoče danes potrditi Jezus, ki oprosti grešnici, obsojeni na smrt. Jezus, ki je brez greha, je edini, ki ima pravico obsojati. Vendar ne obsoja, ampak ji izreče oživljajoče besede: "Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več" (Jn 8,11). Zaupa nam srčiko evangelija: usmiljenje, odpuščanje, ki prebuja novo in večno življenje. Objema nas v svoje usmiljenje in nas pošilja, da smo tudi mi ljudje usmiljenja, predvsem v svetu, kjer je toliko laži, krivic, vojn in nestrpnosti.

V tem postnem času, ko se pripravljamo na veliko noč, nas Jezus vabi, da odložimo kamenje obsodbe in sovraštva (do kogarkoli, tudi do vseh, ki vzdržujejo svetovni sistem krivic in uničevanja življenja množic), ki ga nosimo v svojem srcu. Poglejmo drug drugega z očmi usmiljenja, saj je prav to tisto, kar nas preobraža. Tako kot Jezus ne obsoja grešnice, tudi nas ne obsoja za naše zlo in napake, ampak nas vabi, da postanemo novi ljudje v njem. Naj se tudi mi učimo, kako biti ljudje, ki ne obsojajo, ampak odpuščajo, ki ne zrcalijo krivic, ampak si prizadevajo za Božjo pravičnost v svetu.

Poklicani smo, da se mu pustimo preobraziti z odpuščanjem in usmiljenjem, ki ga Bog podarja nam za vse naše sodobnike, še posebej za obupane in zaradi krivic besne na mogočnike. Naša naloga ni le čakati na spremembe, ampak tudi aktivno sodelovati pri gradnji Božjega kraljestva pravičnosti in miru med nami. Začne se v našem srcu. Odložimo breme jeze, sovraštva in krivice, in postanemo nosilci upanja in Njegove ljubezni, ki je premagala vse zlo in smrt. Po nas želi prižigati luč v tem temnem svetu. Ko gledamo svet, naj ne obsojamo in se jezimo zaradi krivičnih, ampak hvalilmo Boga, da je zlo že izgubilo svojo bitko. Kajti zlo v resnici izgubi prav v trenutku ko zmaga. On pa zmaga prav v trenutku ko se zdi, da je izgubil. Skromno in potihem. Preglasil je vse mogočnike vseh časov s svojim molkom in podaritvijo. Hvala ti, dragi Jezus. Tvoji smo.

Amen.