Ob besedah: »Popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce,« začutim, kako Bog ne odneha nad menoj, tudi ko sem raztresen ali oddaljen. Ne vrača me z očitki, ampak me vabi v prostor, kjer se lahko znova slišiva. Očetje bi rekli: puščava ni praznina, ampak kraj očiščenja, kjer srce postane dovzetno. Tam se lahko rodi nov odnos — ne iz dolžnosti, ampak iz nežnosti.

Psalm me spomni, da je Gospod milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobrotljivosti. Te besede niso oddaljene; včasih jih zaznam kot tih dotik, ki me dvigne, ko sam sebe ne morem.

V evangeliju se prepletata dve zgodbi: žena, ki se dotakne roba oblačila, in deklica, ki jo Jezus prime za roko. V obeh je ista skrivnost: bližina, ki zdravi. Nihče od njiju nima popolne gotovosti, a se približata. In prav v tem približevanju se zgodi preobrat.

Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen ob krstu, deluje prav tako raznoliko: včasih kot pogum, da se približam; včasih kot nežnost, ki me dvigne; včasih kot tiha vztrajnost, ki me vodi skozi puščavo. Ne dela vedno enako, a vedno vodi v življenje.

Spominjam se dni v svojem življenju, ko sem se čutil oddaljenega od nekoga, s katerim sva si bila blizu. Med nama je ostala neizrečena bolečina. Dolgo nisem našel poti nazaj. In potem sem naredil majhen korak — ne popoln, le iskren. Besede niso bile velike, a so odprle prostor. Odpuščanje ni prišlo takoj v polnosti, a nekaj se je zganilo: kot da bi se dotaknil roba oblačila. Od tam naprej se je začelo zdravljenje. To je bil zame začetek novega življenja v odnosu.

Tudi v družbi vidim takšne trenutke. Kjer so ljudje razdeljeni, utrujeni od nezaupanja, se kdaj zgodi majhen preobrat: nekdo prisluhne brez obrambe, nekdo prizna svojo ranjenost, nekdo naredi prvi korak. To so krhki začetki, a nosijo v sebi moč, ki lahko dvigne tudi »mrtve« odnose.

Ne iščem popolnosti, ampak bližino. Vem, da me Bog vedno znova kliče v ta odnos, kjer se srce mehča in življenje obnavlja. Sveti Duh v meni ohranja to gibanje — iz zaprtosti v odprtost, iz ranjenosti v zaupanje.

In tako počasi odkrivam, da odpuščanje ni le konec nečesa starega, ampak začetek nečesa novega. V tem prehodu že diha življenje, ki se ne izčrpa — življenje, ki ga Bog vedno znova podarja.