top of page

6.8.2023 – 18. nedelja med letom - Jezusovo spremenjenje na gori

Glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5)

V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim, s Kristusom.

Da pa ne bi zapadli v jok in stok, kako trpimo in je vse ena sama bolečina, pa nam evangelij predstavi vir veselja: spremenjenje na gori Tabor.

Šest dni po besedah o križu in hoji za Križanim, po času, ki je bil potreben za stvarjenje sveta, nas spremenjenje usmeri k njegovi prenovi. Učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo.

S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja jim želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj (Lk 23,43), pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve.

Brez tega krščanskega hedonizma bi bilo telo – na največje demonovo veselje – samo grešni kozel. Potrebna je poklicanost telesa k radosti, da bi lahko bilo odprto za križ in nenavezano na nezdravo udobje. Potem se pojavi vprašanje o Eliju, ki se je na Taboru prikazal skupaj z Mojzesom, čigar mrtvo telo je Gospod vzel Hebrejcem, da bi jih obvaroval malikovanja. Elijevo živo telo je bilo vzeto, da bi vzbudilo upanje. Smo v sami srčiki vprašanja o poveličanem telesu.

Kristus na tem mestu vztraja pri telesni povezavi med slavo in križem, kot bi pojasnjeval prejšnja dogodka, v katerih je bilo napovedano njegovo trpljenje in vstajenje. Tisti, ki ga čakajo, da bo vzpostavil Kraljestvo, bo moral trpeti kot hudodelec.

Nato pride oče epileptičnega otroka, ki večkrat pade v ogenj in večkrat v vodo, in Jezusa prosi, naj se ga usmili: »Privedel sem ga že k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.« Nenadoma jim Kristus vzklikne: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal?« Iz dečka nato izžene demona.

Učenci ga takoj vprašajo: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« »Zato, ker imate malo vere. Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ‘Prestavi se od tod tja!’ in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče. Ta rod [demonov] se ne izžene drugače kot s postom in z molitvijo.«

Ali ni nenavadno, da je pomanjkanje vere povezano s pomanjkanjem molitve in posta? Kakšna je povezava med tem, da preskočiš obrok in prestaviš goro? Jezus vztraja pri združitvi vere in telesa ter iz spremenjenja izlušči praktično načelo: telo in molitev morata v učencu postati eno, če se hoče upreti demonu.

Poleg tega moramo verjeti, da nas je za najboljše možno občestvo Stvarnik opremil s telesom, očmi, rokami, usti in vsem, kar je potrebno, da lahko preidemo k bistvenemu. Če bi bila mobilna telefonija nekaj najboljšega v tem redu, smo lahko prepričani, da bi nas opremil z močjo telepatije. Vendar ni tako. Samo s praznimi rokami lahko objamemo brata. Samo gole dlani imajo moč, da ga pobožajo po licu. In naša usta se morajo odmakniti od megafona, če hočejo sprejeti poljub.

Popolni model sporazumevanja najdemo v zakramentih. V njih je posredovano tisto največje. Ta komunikacija pa vedno teče v telesni bližini, v fizičnem stiku. Duhovnik tako potopi človeka v krstno vodo, položi roke na njegovo glavo, da mu izroči moč Svetega Duha, Kristusa položi v čeljust, da ga ta prežveči, dušo osvobodi groze, ki jo obseda, ko pusti, da pred njim poklekne skesan človek ... V zakramentih gre vedno za medsebojno navzočnost teles. Nemogoče se je spovedati po MSN-ju ali prejeti obhajilo po webcamu. Najvišji Božji darovi zahtevajo posredovanje minljivega telesa. In bolj kot na daljavo, brez obraza in brez srečanja z bližnjim, milost oživi, ko je podarjena iz rok rejenega župnika (povzeto po Hadjadj, Vera demonov).


77 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page