Berilo iz pisma apostola Pavla Kološanom (Kol 1,24-2,3)

Bratje, zdaj se veselim v trpljenju za vas in na svojem telesu dopolnjujem, kar nedostaja Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev. Zakaj zanjo sem postal služabnik po Božjem načrtu, ki mi je bil dan za vas, da dopolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita od vekov in v vseh rodovih, zdaj pa je razodeta njegovim svetim.

Njim je Bog hotel oznaniti, kako bogata je med pogani veličina te skrivnosti: to je namreč Kristus v vas, upanje slave; njega oznanjamo in vsakega človeka opominjamo in vsakega človeka poučujemo v vsej modrosti, da bi vsakega človeka napravili popolnega v Kristusu. Za to se tudi trudim in borim z vso silo, ki mi jo je dal in ki se v meni mogočno udejstvuje.

Želim namreč, da bi vi videli, kolikšno skrb imam za vas in za tiste, ki so v Laodiceji, in za vse, kateri me niso osebno videli, da bi se utrdila njih srca in bi se združili v ljubezni za vse bogastvo popolnega razumevanja, za spoznanje skrivnosti Boga Očeta in Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti.

Prvi stavek je mogoče razumeti, da je Kristusovemu trpljenju nekaj manjkalo in da bo Pavel to dopolnil. Zagotovo to Pavlu ni prišlo na kraj pameti. On v tem stavku ne govori o Kristusovih mukah. Pravi pomen je tale: "Dopolnjujem to kar v mojem mesu manjka Kristusovi bridkosti«, ali »to kar manjka Kristusovim bridkostim v mojem telesu.« Kristusovemu trpljenju nič ne manjka. Popolnoma dovolj je, da reši ves svet. Toda sadove Kristusovega trpljenja naj bi vsak izmed nas sprejel v svoje življenje. To prinaša s seboj določeno stisko. Z njim moramo trpeti, kakor pravi Pavel, da smo lahko z njim tudi poveličani. Če ljubim, sprejmem tudi trpljenje ljubljenega in tistega, ki ga samo doživljam ob njem. Poklican, da ljubim današnje ljudi skupaj z Bogom, vključuje tudi stiske, ki se morajo zgoditi. Zato Pavel dopolnjuje kar manjka sprejemanju sadov Kristusovega trpljenja v njegovo življenje. Glavni sad je Očetova brezpogojna ljubezen, ki zlo in smrt použije v sebi in je ne vrže na nas. Sprejemanje sadov Kristusovega trpljenja v naše življenje je zato naša najvišja krščanska poklicanost in dostojanstvo. Pavel nanjo gleda tako pozitivno, da vzklikne: »Veselim se stisk, ki jih trpim za vas.« Prepričan je, da je udeležba pri Kristusovem trpljenju polna sadu za vse. Na trpljenje namreč gleda v luči vstajenja, kot na priložnost za posredovanje Božje ljubezni vsem. Zaveda se, da je udeležba (sodelovanje) pri trpljenju pogoj za udeležbo pri vstajenju. Zato lahko govori o veselju sredi trpljenja. Tudi apostol Peter nas vabi, naj se veselimo, kadar sodelujemo pri Kristusovem trpljenju. V trpljenju in življenjskih preizkušnjah nam Bog podarja milost povezanosti s Kristusom v njegovem trpljenju. Če je pristna ljubezen najvišja vrednota, je dobro z veseljem sprejeti sredstva za rast v tej ljubezni. Gospod pomagaj nam prepoznati tvojo milost, ki se skriva v težkih trenutkih našega življenja. Iz ljubezni do Kristusa in bližnjih sprejeto trpljenje nas napolni z veseljem Vstalega Gospoda.