Ko poslušam današnji evangelij, se mi zdi, da Jezus govori o nečem zelo občutljivem. Govori o bratu, ki zaide. Govori o pogovoru. Govori o spravi. In vse to se začne z eno samo predpostavko: da mi za drugega človeka ni vseeno.

To je veliko več kakor vprašanje pravilnega ravnanja. Gre za vprašanje srca.

Če mi nekdo ni več pomemben, ga preprosto odpišem. Če mi je pomemben, iščem pot do njega, tudi kadar je ta pot naporna.

Današnji svet je poln paradoksa. Še nikoli nismo imeli toliko možnosti za komunikacijo, pa vendar se zdi, da se vedno teže zares srečamo. Nekaj sekund zadostuje, da napišem ostro sporočilo. Veliko težje je potrkati na vrata, sesti nasproti človeka in iskreno spregovoriti. Lažje je ustvariti razdaljo kakor most.

Jezus pa začne prav pri mostu.

Ne govori o zmagi nad drugim, ampak o tem, da »pridobiš svojega brata«.

Kako lepa beseda!

Ne pravi: dokazal si svoj prav.

Pravi: pridobil si brata.

To je povsem druga logika.

Prerok Ezekijel uporablja podobo stražarja. Stražar ne stoji na obzidju zato, da bi ljudi prestrašil. Njegova naloga je, da vidi dlje. Ljubezen vedno vidi dlje. Kadar nekoga opozori, to stori zato, ker mu želi življenje.

Tudi Sveti Duh deluje na tak način.

Nikoli ne ponižuje.

Nikoli ne razkriva mojih ran zato, da bi me osramotil.

Vedno razsvetli tisto, kar potrebuje ozdravljenje.

Kolikokrat sem v molitvi doživel, da me je Bog spomnil na besedo, ki sem jo izrekel prehitro, ali na človeka, ki sem ga predolgo nosil v zameri. Ta spomin ni prinesel nemira, ampak povabilo k svobodi.

To je način, kako deluje Sveti Duh.

Njegova svetloba nikoli ne zaslepi.

Vedno odpira pot.

Apostol Pavel današnjo Božjo besedo povzame v enem stavku:

»Ljubezen je izpolnitev postave.«

To pomeni, da cilj krščanskega življenja ni brezhibnost, ampak srce, ki postaja podobno Kristusovemu srcu.

Včasih si predstavljam, da bo svet postal lepši zaradi velikih projektov.

Bog pa zelo pogosto začne pri enem samem odnosu.

Pri enem odpuščanju.

Pri enem poslušanju.

Pri enem pogumu, da naredim prvi korak.

Pred nekaj časa sem prebral zgodbo dveh bratov iz Španije, ki zaradi dedovanja nista govorila skoraj dvajset let. Vsak je bil prepričan, da ima prav. Ko je eden izmed njiju hudo zbolel, je medicinska sestra poklicala drugega. Dolgo je okleval, nato pa vendarle prišel. Nista govorila o zemlji, denarju ali starih sporih. Bolni brat je samo rekel: »Žal mi je, da sva izgubila toliko let.«

Kasneje je drugi povedal nekaj pretresljivega: »Največja rana ni bil spor. Največja rana je bilo življenje brez brata.«

Koliko takšnih zgodb je tudi med nami.

V družinah.

Med zakonci.

Med sorodniki.

V župnijah.

Tudi v naši družbi se zdi, da je vedno več delitev. Ljudje se hitro razvrstimo na različne strani glede politike, gospodarstva, migracij, vojn ali drugih vprašanj. Včasih se zdi, da postane pomembnejše zmagati v razpravi kakor ohraniti spoštovanje do človeka. Kristjan ne izgubi sposobnosti razločevanja, vendar v vsakem človeku še vedno prepoznava obraz, za katerega je Kristus dal življenje.

Prav tukaj vidim eno najglobljih nalog Svetega Duha.

On ustvarja občestvo.

Ne enakosti.

Ne uniformiranosti.

Ampak edinost različnih ljudi.

Na binkoštni dan niso vsi začeli govoriti enega jezika.

Vsak je slišal isti evangelij v svojem jeziku.

Bog ne izbriše različnosti.

Prežame jo z ljubeznijo.

To se dogaja pri vsaki sveti maši.

Prihajamo z različnimi zgodbami.

Nekdo nosi veselje.

Drugi žalost.

Nekdo je poln hvaležnosti.

Drugi je utrujen.

Nekdo išče odgovor.

Drugi prihaja samo zato, ker ne želi izgubiti stika z Bogom.

Na oltarju Sveti Duh vse to združi okoli ene same mize.

Evharistija ni nagrada za popolne.

Je kruh za romarje.

Je prostor, kjer Kristus zbira razkropljene otroke.

Cilj evharistije ni samo lepo obhajanje bogoslužja. Kristus prihaja, da bi njegovo življenje začelo krožiti po mojih odnosih. Če ostane pri oltarju, sem zgrešil njen najgloblji pomen. Če pa njegova ljubezen doseže moj dom, moje sodelavce, ljudi, s katerimi se težko razumem, potem evharistija nadaljuje svojo pot skozi moje življenje.

Na koncu evangelija Jezus izreče besede, ki vedno znova vlivajo pogum:

»Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Ne pravi: kjer so popolni.

Ne pravi: kjer se nikoli ne zmotijo.

Pravi: kjer se zberejo v njegovem imenu.

To pomeni, da Kristus ne čaka na popolno skupnost, ampak sam ustvarja občestvo.

Zato danes prosim Svetega Duha za eno preprosto milost: da bi moje srce postajalo vedno bolj odprto za Boga in za človeka. Da bi znal narediti prvi korak proti tistemu, od katerega sem se oddaljil. Da bi v drugem človeku videl brata ali sestro, ne tekmeca. In da bi iz evharistije odhajal z zavestjo, da me Kristus ne pošilja v svet kot sodnika, ampak kot pričevalca njegove ljubezni.

Takrat se bo tiho uresničevalo to, kar danes obljublja psalmist: »O da bi danes poslušal njegov glas.« Kajti kadar srce prisluhne Božjemu glasu, postane sposobno slišati tudi človeka, ki stoji ob njem.