»Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

Velikonočni čas se bo končal z binkoštnim praznikom. Vse je osredotočeno na dar Svetega Duha. Jezus obljubi svojim učencem, torej tudi tebi in meni: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna.«

Opozarja naju na dve temeljni razsežnosti:

Prva: Ljubiti Jezusa pomeni spolnjevati njegove zapovedi in obrnjeno: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.«

Druga: Zapovedi so razodetje Boga. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.«

Obe razsežnosti se med seboj dopolnjujeta in potrebujeta. Uresničevati zapovedi pomeni živeti iz Kristusove moči; pomeni biti na njegovi strani, ga izbrati, deliti z njim njegovo življenje, hotenje in tisto, kar je imel rad. Najino srce je s tem okrepljeno, da sva ga sposobna videti, ko pokaže svoje obličje. Pokazal nama ga bo in resnica njegovih besed bo žuborela iz najinega srca. Vse to omogoča Sveti Duh, Duh resnice, ki nama ga Jezus pošilja in podarja. Duh naju usposobi, da nosiva v sebi Jezusa in se mu pustiva nositi, živeti v njem, se ga spominjati in deliti z njim njegovo ljubezen, isto skrivnost uživanja njegovega božjega življenja. Kot učenca zato lahko delujeva z istega gledišča in v Jezusovi resnici.

Delovanje Svetega Duha v najinih srcih je trojno: 1. omogoča, da se v Jezusovih zapovedih lahko najdeva ter v njihovi resnici odkrijeva tudi lastno resnico in preveriva korenine lastnih želja in hrepenenj; 2. daje nama videti Kristusovo resnico in omogoča, da se ga spominjava, živo, toplo in življenjsko; 3. srcu omogoča razodetje božjega obličja, počitek, ki obnovi najine moči, kajti on uresniči najgloblja hrepenenja naše človeškosti.

Božja beseda je vedno tudi zapoved in obrnjeno. To, kar reče in stori Jezus, je isto, kakor govori in stori Oče. Beseda in zapoved naju vabita v resnico zaveze ali prijateljstva z Bogom. Bog nama želi dobro, nama in vsakemu človeku, tako močno, da če te besede sprejmeva, lahko ugledava resnico popolne ljubezni, ki se izraža na Kristusovem obličju.

Zapoved nima nič opraviti z velelnikom. Ni ukaz, ni moralna dolžnost. Zapoved v meni in tebi dobi moč zaradi izkustva njegove ljubezni. Zato naju vabi, da bi imela v sebi njegove besede in jih spolnjevala. Ne pozabiva na hudega duha, ki nama jih želi ukrasti. Jezus pravi: »Vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče.« Kdor ima v sebi Jezusovo besedo, božjo zapoved, hudičevi moči ne daje nobene priložnosti in ga ta pusti pri miru. Hudič nama ne more ukrasti ljubezni, ki sta jo Jezusov prihod in pričevanje potrdila. Božja resnica v njem žari in kaže ljudem ljubezen, ki v njem prebiva. Kar velja za Jezusa, velja tudi za učence.

Midva Jezusove besede ali zapovedi spolnjujeva lahko samo, če mu prej prisluhneva. Poslušanje je učinkovito v naklonjenem in nežnem odnosu. Uresničevanje zapovedi kaže in hkrati potrjuje takšen zaupen in domač odnos z vstalim Jezusom. Ne potrjuje le resnice mojega čustva, ampak predvsem resnico ljubezni, ki se mi podarja, razodetje ljubečega obličja, ki se je ozrlo name. Poraja veselje, ki ne bo več odvisno od dogodkov, ampak edino od Jezusovega odnosa do mene in tebe, ki ga nič in nihče ne more raniti. Prav to nama omogoča Sveti Duh, ki ga Jezus prosi tudi za naju.