»Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« (Mt 18, 14)

Zasvojenost »mogočnih in bogatih« z lažno veličino (samouveljavitev, samouresničitev, samovolja, samoizpolnitev, samoodrešitev = bogastvo, čast in oblast) največ duhovne in materialne škode povzroči otrokom, šibkim, izločenim, zatiranim in malim na tem svetu. Trpi tudi narava. Seveda izpija in zapira v tesnobo in nemir nečloveškosti tudi »mogočne«. Oboji doživljamo življenje kot pripravo na pogubo. Smrt, izginotje in nič več. Zgolj prah in pozaba. Bog nam v Jezusu odgovarja na to našo norost in slepoto. V Njem se predstavi kakor dobri »pastir, ki pase svojo čredo, s svojo roko zbira jagnjeta, jih nosi v svojem naročju, doječe pa rahlo vodi.« On se nenehno spominja svoje ljubezni do slehernega izmed nas, ki nas je ustvaril in podaril, da bi se podarjali drug drugemu kot njegov dar in tako živeli svojo pravo veličino človeškosti po Božji podobi, na Božji način, v sreči in ustvarjalnosti, v občudovanju lepote in v spoštovanju do dragocenosti sebe, bližnjih in vsega kar je ustvaril.