Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35)

Glej, dva izmed Jezusovih učencev sta šla prav tisti prvi dan v tednu v trg Emavs, ki je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Govorila sta med seboj o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je sam Jezus približal in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala.

Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj po poti?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« Rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga izdali naši veliki duhovniki in poglavarji v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko niso našle njegovega telesa, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, kateri pravijo, da živi. In šli so nekateri izmed naših h grobu in so našli tako, kakor so rekle žene, njega samega pa niso videli.«

On jima je rekel: »O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih.

Približali so se trgu, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. Silila sta ga, govoreč: »Ostani z nama, proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Odprle so se jima oči in sta ga spoznala: on pa jima je zginil izpred oči.

In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi, in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.

Učenca bežita iz Jeruzalema razočarana in obupana. Jezus pa hodi z njima. Luka nam prikaže pot vere. Srci obeh učencev sta polni bolečine: »Mi pa smo upali...« Tesnoba in melanholičnost. Dejstva so izničila njuno upanje. Vsega je konec. Dogodki so ju oslepili. Jezusa, ki hodi z njima nista sposobna več videti. Zaupanja jima niso dale niti žene, ki so povedale, da je vstal in živi.

Jezus se postavi na njuno raven in sledi njunemu notranjemu dogajanju. Kakor tujec ju sprašuje in prosi pojasnila za njun obup. Počasi in postopoma mu razlagata. Jezus ju posluša, spregovori in ozdravi. Najprej ju dobrohotno okara, da sta neumna in počasnega srca za verovanje tega kar so povedali preroki. Nato jima razloži Sveto pismo. Tako ju pritegne, da ga prosita naj ostane z njima. Njegovo zadnje dejanje je obhajilo: Vzel je kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj sta ga končno prepoznala. Znova sta premislila vse, kar jima je povedal. Ugotovila sta, da jima je srce gorelo, ko jima je razlagal Pisma. Njuna vera in upanje oživita. Zato se takoj vrneta v Jeruzalem.

Pot njune vere je enaka tudi zate in zame. Dogodki naju velikokrat razočarajo, življenje naju rani in midva raniva druge. Hodiva okrog žalostna in depresivna. Jeruzalemu obrneva hrbet. Potrebujeva vstalega Jezusa, da naju vodi in s svojo besedo razsvetli najino življenje.

Pomenljivo je dejstvo, da jima je Jezus najprej razlagal Sveto pismo. Jezusovo vstajenje je del dolgo pripravljenega Božjega načrta znotraj izvoljenega ljudstva. Že Mojzes je bil s svojo žrtvijo podoba odrešenja; že ubiti Abel je s svojo smrtjo napovedoval; že darovani Izak je bil njegova podoba; v Egipt prodani Jožef je bil njegova podoba, saj je rešil svoje brate pred izginotjem. Božji načrt se počasi odkriva skozi vse sveto pismo. Bog želi rešiti vse ljudi prav preko žrtve in smrti svojega sina, ki bo vzcvetela v vstajenje in veselje slave. Jezusovo trpljenje v luči velike noči – prehoda – dobi svoj polni smisel in pomen. Jezus nam daje razumeti, da je trpljenje potrebno za dosego odrešenja. Prosiva, da nama odpre oči in vžge srci. Naj njegovo podarjeno telo in kri odpirata v nama možnost vedno globljega vstopanja v skrivnost življenja, ljubezni in vstajenja.

Pripoved o dveh učencih je sestavljena podobno kakor maša. Pred Kristusovo skrivnostjo smo neštetokrat zmedeni, in žalostno vlečemo naprej svoje življenje, oddaljujoč se od Jeruzalema (srečanja in domačnosti z Bogom). Potrebujemo Jezusovo navzočnost, da nas razsvetli, ogreje in znova usmeri v Jeruzalem, v naše vsakdanje življenje, kjer globoko preobraženi vsem kažemo veselje, ki ga prejemamo od Njega.

K maši prihajamo s svojimi skrbmi, težavami, stiskami, konflikti, obteženi in zaprti, podobno kot Emavška učenca. Sprejme nas bogoslužje besede: Jezus nam razlaga Sveto pismo – zgodbo odrešenja. Brez njegove besede ostajamo slepi in zaslepljeni s svojimi težavami. Ničesar dobro ne dojemamo. Ko pa nam začne razlagati vse, kar se v Svetem pismu nanaša nanj, najini srci zagorita in oči spregledajo.

Drugi del maše je evharistično bogoslužje, žrtvovanje in Jezusova podaritev. Jezus vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in nam ga razdeli, da ga zaužijemo. Tedaj ga prepoznamo. V evharistiji je navzoč vstali Kristus, ki iz našega življenja ustvarja svoje telo po katerem tudi druge vabi v Očetovo ljubezen. Podarja nam svoje življenje Sina, da bi lahko živeli kot bratje in sestre iz Očetove ljubezni, ne zgolj iz svojih muk, strahov in tekmovanj. Vstali se nam izroči in postajamo del njegovega telesa na tem svetu. V njem živimo novo življenje tistih, ki so smrt že pustili za seboj in živijo kot vstali iz Očetove ljubezni.