V svetlobi velikonočnega jutra, ko odmevajo besede Apostolskih del o "predrtih srcih" (Apd 2,37) in ko z Marijo Magdaleno stopam pred prazen grob, v sebi čutim utrip duhovne čuječnosti. Vstajenje ni le vrnitev v staro življenje, ampak vstop v popolnoma nov način bivanja. Kristus Marije ne pokliče po imenu le zato, da bi jo potolažil, ampak da bi jo konstituiral kot osebo v odnosu. V tem "Marija!" in njenem odgovoru "Rabúni!" (Jn 20,16) prepoznavam jedro krščanske ontologije: obstajam le, kolikor sem poklican s strani Drugega.

To velikonočno obdobje zame predstavlja vrhunec liturgičnega krogotoka, kjer se čas ne vrti več v prazno, temveč postane prežet z večnostjo. Če je bil veliki petek dan izolacije in razpada odnosov, je čas po veliki noči čas ponovnega tkanja skupnosti (koinonia). Psalm 33 mi zagotavlja, da je zemlja polna Gospodove dobrote, a to dobroto vidim le, če moje oko ni več zastrto s strahom pred smrtjo. Vstajenje je "vdor prihodnosti" v mojo sedanjost, ki mi omogoča, da na svet ne gledam več kot na zbirko predmetov, ki jih je treba izkoristiti, ampak kot na evharistični dar.

V slovenskem vsakdanu to upanje pogosto trči ob trdo steno brezupa in cinizma. Ko opazujem naše družbeno-politično dogajanje, vidim Marijo Magdaleno v tistih, ki zbegano iščejo smisel sredi institucionalnih kriz in razklanosti. Vidim preizkušnjo mladega človeka v Sloveniji, ki si ob vseh obljubah o napredku ne more privoščiti lastnega doma in se počuti, kot da stoji pred zaprtim grobom svoje prihodnosti. Vidim upokojenca, ki se sredi draginje sprašuje, kam so odnesli dostojanstvo njegovega minulega dela.

V mojem srcu odmeva vprašanje: "Zakaj jokaš?" To vprašanje si postavljam sredi slovenske razdeljenosti, kjer se zdi, da drug v drugem vidimo le sovražnike ali ovire. Vstajenje me vabi, da neham objemati preteklost (noli me tangere), da neham objemati svoje stare zamere in ideološke okope. Kristus me pošilja k "svojim bratom", kar zame danes pomeni preseganje tistega socialnega in političnega egoizma, ki je greh – ko se posameznik zapre v svojo samozadostnost.

Moja osebna velika noč se zgodi takrat, ko v drugem, ki misli drugače od mene, prepoznam brata, za katerega je Kristus prav tako vstal. To je tisto "spreobrnjenje", o katerem govori Peter (Apd 2,38). V današnjem gospodarskem in političnem pritisku, ko nas sili v boj za preživetje na račun drugih, se odločam za pot darovanja. Verjamem, da se slovenska družba ne bo prerodila skozi nove zakone ali politične obljube o "boljšem jutri", ampak skozi moje osebno pričevanje, da smrt nima zadnje besede. Ko sredi stiske neham iskati le svoje pravice, ampak začnem iskati obraz bližnjega, takrat zares praznujem vstajenje.