V tej najsvetejši noči, ko bdim ob ognju, ki je ravnokar pregnal temo, se počutim kakor popotnik, ki je končno prispel do izvira. Filokalija me vabi, naj ne opazujem le zunanjega ognja, temveč naj pustim, da se v mojem srcu vname »brezstrastna ljubezen«, ki vidi skozi tančico smrti. Nocojšnja dolga pot skozi osem beril ni le zgodovina, ampak je zemljevid mojega lastnega bivanja – od prvega krika stvarstva do tihega poka groba, ki se odpira.

V prvi Mojzesovi knjigi bom nocoj zrl v veličino stvarjenja. Bog kliče luč iz teme in s tem postavlja temelje sveta. Svet, kakršen je bil ustvarjen, še vedno nosi v sebi klico minljivosti, ker je ustvarjen iz nič. Abrahamova daritev Izaka mi je pokazala mejo človeškega zaupanja, prehod čez Rdeče morje pa moč Boga, ki odpira pot tam, kjer človek vidi le steno vode. Vsi preroki – Izaija, Baruh, Ezekiel – so mi nocoj peli o isti obljubi: o novem srcu in novem duhu, o zavezi, ki je ljudje ne moremo več razdreti.

A pravi prelom se zgodi v pismu Rimljanom in v evangeliju. Moj krst v Kristusovo smrt ni le simbol, ampak ontološki dogodek. Če sem s Kristusom umrl svojemu egoizmu, svoji biološki nujnosti, potem nocoj z Njim tudi vstajam. Vstajenje, ki ga oznanjata ženi ob praznem grobu, zame ne pomeni le, da bom "nekoč nekje" živel naprej. Pomeni, da je smrt smrti že tu. Moja bit nocoj neha biti usmerjena v nič, ampak postane evharistična bit – bivanje, ki se hrani z odnosom z Vstalim.

Vstajenje mi podarja svobodo, da neham biti suženj lastnega strahu pred koncem. Ko psalmi nocoj opevajo Gospodovo veličino, v njih slišim odmev svoje nove svobode. Nič več se mi ni treba oklepati stvari, statusa ali moči, da bi potrdil svoj obstoj. Moja vrednost je v tem, da sem v Kristusu postal »nova stvaritev«. To je zame največja spodbuda: sredi sveta, ki razpada, jaz nocoj prejemam neuničljivo življenje. Vstajenje je moč, ki mi omogoča, da ljubim brez pogojev, saj vem, da ljubezen ne more umreti.

Moč novega življenja lahko živim sredi težkih preizkušenj, ki jih v slovenskem prostoru prinašajo razkroj skupnosti in občutek nesmisla. Pomislim na stisko običajnih ljudi v naši Sloveniji, ki so ujeti v duhovno apatijo in utrujenost od nenehnih družbenih bojev. Zdi se, da je v našem prostoru zavladala kultura »pokopavanja« – pokopavamo upe na boljše zdravstvo, pokopavamo zaupanje v pravno državo, pokopavamo odnose zaradi starih zamer. A sredi tega vidim konkreten primer vstajenja: vidim ga v tistih posameznikih v Sloveniji, ki se sredi največje osebne tragedije – morda ob izgubi ljubljene osebe ali ob težki bolezni – ne zaprejo v zagrenjenost, ampak postanejo luč za druge. Vidim vstajenje v slovenskem kmetu, ki mu je naravna nesreča uničila pridelek, pa naslednje jutro z mirom v srcu spet seje, ker zaupa v Življenje. Vidim ga v tistih civilnih pobudah, kjer se ljudje različnih nazorov združijo, da bi pomagali otroku v stiski, in pri tem pozabijo na vse ideološke jarke. To je slovenska velika noč: ko iz »groba« naše narodne razdeljenosti vstane človek, ki prepozna v drugem brata. Ko se sredi cinizma, ki veje iz naših ekranov, odločim za dobroto, takrat v Sloveniji odvalim kamen.

V duhu Filokalije se med nami odvija »vstajenje uma« iz blata obupa. Moj sad te noči je spoznanje, da noben slovenski jarek ni preglobok, da ga Kristus ne bi mogel premostiti. Svojo držo gradim na zaupanju, da je prazni grob močnejši od vseh naših zgodovinskih grobišč in trenutnih družbenih kriz.

Nocoj ne odhajam domov le s prižgano svečo, ampak s prižganim srcem. Skušam ob vsakem pogledu na jutranjo zarjo, ki prihaja, tiho izreči: »Gospod, Ti si moja Luč in moje Vstajenje. Danes začenjam živeti neustrašno.«

Vabim vas, da to luč ohranite. Naj vaša prisotnost v svetu postane dokaz, da smrt nima zadnje besede. Kristus je vstal in z Njim vstaja vsa naša domovina v novo upanje.