V tišini tega velikega petka, ko v cerkvah obmolknejo zvonovi in se slečejo oltarji, vstopam v prostor, kjer besede izgubijo svojo težo in ostane le goli obstoj pred Križanim. Filokalija me vabi naj "strmim v Skrivnost«, naj ne iščem razlag za trpljenje, temveč dopustim, da trpljenje Boga vstopi v moje lastne rane. Danes skupaj z vami zrem v dopolnitev ljubezni, ki ne beži pred smrtjo, ampak jo objame, da bi jo od znotraj razsvetlila.

Razumem, da je križ trenutek največje Kristusove osamljenosti, ki pa paradoksalno postane temelj naše nove biti. Prerok Izaija mi slika podobo moža bolečin, ki je »izključen iz dežele živih«. Njegovo trpljenje je kenotično – je popolno izpraznjenje, ki ne išče svoje pravice. V pismu Hebrejcem pa vidim, da ta veliki duhovnik sočustvuje z mojimi slabostmi, ker je sam šel skozi preizkušnjo. To ni le moralni zgled, ampak ontološki dogodek: na križu Jezus v svojo osebo sprejme vse človeštvo, vse naše »smrti« in vse naše razbitosti. Psalm 31 postane moj krik: »V tvoje roke izročam svojo dušo.« V tem izročanju se zgodi prehod iz biološkega strahu pred koncem v svobodo božjega otroka.

Veliki petek zame ni izoliran dan žalovanja, temveč osrednja os celotnega liturgičnega leta. Brez tega molka križa bi bila božična skrivnost le idila, velika noč pa le mitološki triumf. Liturgija me vodi skozi to temo, da bi razumel, da je pot v vstajenje nujno pot skozi grob. Velika noč, ki se že sluti v Jezusovem zadnjem dihu »Dopolnjeno je«, je zame obljuba, da nobena človeška bolečina ni več zaprta sama vase. Kristus je na križu postal »prostor« za vsakega izmed nas. Vsaka evharistija čez leto je odmev tega petka, kjer se darovano telo lomi, da bi mi postali eno telo v Njem.

Danes to Kristusovo zapuščenost in tiho vztrajanje pod križem čutim sredi globoke duhovne praznine in sistemske brezbrižnosti, ki jo doživljajo najbolj ranljivi v naši slovenski družbi.

Opažam stisko običajnih ljudi v naši Sloveniji, ki so ujeti v mline mogočne birokracije, dolgih čakalnih vrst v zdravstvu ali v neusmiljenost trga dela. Danes se v našem prostoru zdi, da je človek, ki trpi ali ki ne more več »proizvajati«, prepuščen samemu sebi, podobno kot je bil Jezus prepuščen Pilatu in množici. Vidim stisko slovenske matere, ki obupana išče pomoč za svojega otroka v duševni stiski, pa povsod naleti na zaprta vrata. Vidim osamljenost delavca, ki je po desetletjih truda ostal brez dostojne pokojnine in se počuti »izpljunjenega« iz družbe. To je naš sodobni veliki petek – ko se sredi materialnega obilja soočamo s krizo sočutja in ko se zdi, da je lažje obrniti glavo stran, kot pa zreti v obraz trpečega brata. Še posebej me boli slovenska nagnjenost k temu, da tistega, ki trpi, še dodatno obremenimo s sodbo, da je sam kriv za svojo usodo.

Po vsem tem me Bog kliče k navzočnosti, ki ne beži. Moj »post« pod križem je v tem, da ne iščem poceni tolažbe. Ko se v slovenski družbi odločim, da bom preprosto stal ob nekom, ki preživlja svoj veliki petek – brez pametovanja in brez hitrih rešitev – takrat uresničujem Kristusovo ljubezen. Svojo držo gradim na zaupanju, da je Bog prisoten prav tam, kjer se zdi, da ga ni: v bolečini, v krivici in celo v smrti. Ne pustim, da bi me strah pred trpljenjem zaprl v egoizem. Sredi sveta, ki slavi moč in uspeh, se ustavljam ob Križanem in iščem mir v Njegovem molku.

Danes se sprašujem: Kateri del svojega življenja še vedno skrivam pred Njegovo svetlobo in koga v svoji bližini danes puščam samega v njegovem trpljenju? Ob poljubu križa v svojem srcu želim tiho izreči: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo, in daj mi moč, da bom znal ostati pod križem tistih, ki jih ljubim.«