»Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta.« (Mt 5,16)

Če iščemo lastno pomembnost, potem ne svetimo in nismo luč. Če iščemo svojo pravo istovetnost, potem svetimo in vnemamo druge. Sveča je sveča, če gori. Mi smo kristjani, če smo sinovi in hčere Očeta, med seboj pa bratje in sestre. Sol nujno soli in luč nujno sveti. Za nas je odločilno, da smo luč in sol, ne da svetimo in smo slani. Če iščem lastno pomembnost pa sem kot žaba, ki hoče postati vol. To kar sem, govori močneje od tega, kar pravim. Luč je Gospod, mi smo svetilka, ki sveti, če nas Kristus prižge z Ognjem Očetove ljubezni. Prepoznati in sprejeti Očetovo ljubezen v Kristusu je naše glavno delo, ki utrjuje brate in sestre, da so bolj sinovi in hčere, bolj občestvene osebe in s tem večni Božji sodelavci in sogovorniki.