Bog v vsakem človeku piše edinstveno zgodbo, polno milosti in smisla. V Apostolskih delih Pavel, čeprav v rimskem ujetništvu, neprestano oznanja Božje kraljestvo »povsem svobodno, neovirano« (Apd 28,31). Njegova zavezanost evangeliju kljub okoliščinam razkriva globino vere, ki presega vse ovire. Kakor je bil Pavel kljub verigam resnično svoboden v Kristusu, tudi nas Gospod vabi, da živimo njegovo besedo s pogumom, ne glede na zunanje razmere.

Psalmist nas povabi pred Božjo svetost in pravičnost, ki vse vidi. Njegova ljubezen nas čuva, njegova pravica nas brani. Čeprav se včasih zdi, da prevladuje zlo, »Gospod ljubi pravičnost« (Ps 11,7) in pripravlja pot za tiste, ki zaupajo vanj. Ta zaupanje nas kliče k miru, saj vemo, da nas njegova dobrota ne bo zapustila.

Zadnje vrstice Janezevega evangelija (Jn 21,20-25) nas popeljejo v intimni trenutek med Petrom in vstaliim Gospodom. Ko Peter vpraša za usodo »ljubljenega učenca«, Jezus nežno odgovori: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hôdi za menoj!« (Jn 21,22). Kristus vsakega vabi po svoje – ne da bi nas primerjal, temveč z ljubeznijo, ki spoštuje edinstvenost vsakega poklica. Beseda »hodi za menoj« je temeljna, ne glede na to, kako se bodo odvijale zgodbe drugih. Naš poklic je ostati blizu njemu. Evangelij se konča z zagotovilom, da svet ne more sprejeti vseh »del, ki jih je Jezus storil« (Jn 21,25). To nas navdihuje, da živimo v hvaležnosti za neizmernost njegove ljubezni, ki presega vsakršno razumevanje.

Kristusova prisotnost v našem življenju ni omejena z okoliščinami, kakor kaže Pavel. Njegova pravičnost nas varuje. In kakor Janez konča svoj evangelij, tudi dnas anes vabi, da živimo v čudoviti zavesti, da je njegovo delo med nami še vedno živo, še vedno polno presenečenj. Naj nas ta resnica napolni z radostjo in pogumom, da bomo z odprtim srcem sprejemali njegove darove in jih nesli naprej v svet.