Berilo iz pisma apostola Pavla Kološanom (Kol 2,6-15)

Bratje, kakor ste Gospoda Jezusa Kristusa sprejeli, tako v njem živite, ukoreninjeni in sezidani na njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili poučeni, in odlikujte se v zahvaljevanju.

Glejte, da vas kdo ne ujame z modrovanjem in prazno prevaro, po človeškem izročilu, po prvinah sveta in ne po Kristusu; kajti v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno, in vi ste postali deležni te polnosti v njem, ki je glava vsakega vladarstva in vse oblasti; v njem ste bili tudi obrezani z obrezo, ki je ne izvršijo roke, tako da ste slekli meseno telo, s Kristusovo obrezo, ko ste bili z njim v krstu pokopani; v njem ste tudi obujeni po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih.

Tudi vas, ki ste bili mrtvi zaradi pregreh in neobrezanosti vašega mesa, je z njim obudil k življenju: odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico zoper nas, z njenimi za nas neugodnimi določbami. Odpravil jo je, ko jo je pribil na križ. Razorožil je vladarstva in oblasti in jih očitno postavil v zasmeh, ko je v njem slavil zmago nad njimi.

Pavel vabi naj živimo v Kristusu, ukoreninjeni in sezidani na njem ter utrjeni v veri, kakor smo bili poučeni, in v obilnem zahvaljevanju. Vabi naj se obilno zahvaljujemo, naj se odlikujemo v zahvaljevanju. Želi nam, da bi prekipevali v zahvaljevanju, v veri, v veselju, v ljubezni, da bi Kristusa v obilju sprejemali in živeli.

Evharistija pomeni zahvaljevanje. Za kaj ali koga naj se obilno zahvaljujemo in smo ljubeče hvaležni? Zahvaljujemo se, ker smo bili napolnjeni z milostjo. V Kristusu smo bili pokopani in obujeni iz smrti. Kristusova velikonočna skrivnost ni le Jezusov dogodek. On nas je vzel s seboj. V njegovi veliki noči smo zajeti tudi mi vsi. Skupaj z njim smo bili pokopani v krstu, skupaj z njim smo bili obujeni… skupaj z njim je Bog dal življenje tudi nam, ki smo bili mrtvi zaradi svojih grehov. V Jezusu nam je Oče odprl grob in nas ozdravil zla pozabe Boga, sebe in bližnjih.

Bolj se mu zahvaljujemo, bolj močno je naše duhovno življenje.

Nekateri opažajo, da Pavel ves čas govori o ljubezni do bližnjega, skoraj nikoli pa o ljubezni do Boga. Nenehno pa nas vabi k hvaležni ljubezni do Boga, k zahvaljevanju, ki ga potem živimo v odnosu do bratov in sester.

Judje so se Bogu zahvaljevali tako, da so ga blagoslavljali. Prav to Pavel nenehno ponavlja in tako izraža svojo hvaležnost in ljubezen do njega.

Vzemimo zares Pavlovo povabilo naj se Bogu obilno in vsak dan zahvaljujemo, ali kakor pravi naš prevod, naj se odlikujemo v zahvaljevanju Bogu. Če tega ne delamo se zlahka ustavimo pri nezadovoljstvu in pomanjkljivostih vsakega dne. Potopi nas pritoževanje, kritika, stokanje, opravljanje ipd ipd.

Če živimo iz vere, naj bo naša prva naloga zahvaljevanje. To nam bo odprlo oči, da presežemo nezadovoljstva in vrtenje okrog sebe. Omogočilo nam bo, da se naše srce odpočije v Bogu, ki se mu obilno zahvaljujemo.

Darovi, ki jih nenehno prejemamo od Boga, neskončno presegajo vse kar nas vsak dan razočara in nas pušča nezadovoljne. Naj hvaležnost postane naš način življenja. Tako bomo veliko bolj učinkovito rasli v konkretni ljubezni in ustvarjalnosti h kateri nas Božji Duh nenehno vabi. Naše lastne moči in pritoževanja, nam pri tem ne bodo mogli kaj dosti pomagati.

K zahvaljevanju nas vabi tudi evharistična molitev: da se ti vedno in povsod zahvaljujemo… Zahvaljevanje Bogu je vir odrešenja, hvaležna ljubezen pa vir ustvarjalnosti in zdravja. Zahvaljevanje Bogu je vir nenehnega veselja in radosti. Poskusimo tudi mi.