Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,15-26)

Ko je Jezus izgnal hudega duha, so nekateri izmed množice govorili: »Z Beelzebulom, poglavarjem hudih duhov, izganja hude duhove.« Drugi pa so ga skušali in so zahtevali od njega znamenje z neba… Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja in, ko ga ne najde, pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, od koder sem odšel.‹ In ko pride, jo najde pometeno in okrašeno. Tedaj gre in si privzame sedem hudih duhov, hujših, kot je sam, in gredo vanjo in tam prebivajo; in končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega.«

Boj med Bogom in hudičem se dogaja v srcu slehernega izmed nas. Po krstu in zakramentih smo bili osvobojeni oblasti (suženjstva) hudiča in greha. Hudič se poskuša vedno znova vrniti v moje srce, ki ga je Gospod Jezus osvobodil in iz njega izgnal nadležnega lažnivca. V očiščenem srcu hočemo biti mirni in brez težav. Sami hočemo biti svoji gospodarji in nočemo, da bi nam kdorkoli kaj ukazoval, še najmanj pa Bog. In vendar mora biti gospodar nekdo drug, ne mi sami. Ni nam všeč, da je gospodar srca Bog in ne mi sami. Če nas On moti, smo v svoji hiši rajši sami. On nas moti na mnogo načinov: po okoliščinah, po drugih ljudeh, s svojimi zahtevami. Nismo sposobni spontano uresničevati tega, kar On hoče za nas in za druge. Če hočemo biti sami gospodarji svojega življenja se postavljamo v zelo nevaren položaj. Sebičnost, ki se tako razbohoti je hujša od grehov, ki so predhodno onesnaževali srce. Začnemo živeti v nasprotju z Božjim Duhom. Živimo tako, da nočemo, da bi nas kdo motil: niti Bog niti bližnji. Delamo kar hočemo in kar nam paše. Tako znova igramo za demone. Dovolimo, da Gospod postane gospodar in gospod našega srca. Odrecimo se svojim predstavam, pričakovanjem, kapricam, da bomo lahko vsak hip sprejemali njegove želje in hrepenenja.