Vstopam v to nedeljsko bogoslužje s težo v srcu, ki jo verjetno čutite tudi vi. Ko zjutraj odprem oči, ne vidim le sonca, ampak pogosto najprej začutim skrbi, ki pritiskajo na ramena sodobnega človeka. Gledam obraze delavcev, ki se sprašujejo, ali bo njihova plača ob koncu meseca sploh še kaj vredna. Vidim roke kmetov, ki so razpokane od dela in negotovosti, ko opazujejo, kako se pravila spreminjajo hitreje kot letni časi, in kako se njihova ljubezen do zemlje vse pogosteje spreminja v boj za preživetje. Čutim stisko obrtnikov, ki sredi birokratskih labirintov poskušajo ohraniti častno obrt, medtem ko jih svet sili v hitrost in površnost.

Sredi tega vzdušja, ki včasih meji na obup, mi Božja beseda ne prinaša poceni tolažbe, ampak me vabi k radikalni preobrazbi mojega pogleda.

Ko berem apostola Pavla, ki piše Korinčanom, se me globoko dotakne njegova iskrenost. Prizna, da je prišel »v slabotnosti, v strahu in velikem trepetu«. To mi je tako blizu! Sredi pritiskov sodobne družbe se pogosto počutim natanko tako – majhnega in nemočnega. A Pavel mi odpira oči za nekaj veličastnega: moj namen ni v tem, da bi očaral svet z briljantno logiko ali neizmerno močjo, ampak da dopustim Božjemu Duhu, da deluje skozi mojo krhkost.

V evangeliju pa slišim tisti znani klic: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Očetje Filokalije, ti modri raziskovalci človeškega srca, mi pojasnjujejo, da sol nima smisla sama zase. Sol opravi svoje delo le, ko se popolnoma raztopi in izgine v jedi. Če ostane v kupčku, je nekoristna. To razumem kot povabilo naj moje življenje postaja dar.

Vzhodna duhovnost me vabi k budnosti srca. To pomeni, da sredi hrupa traktorjev, sredi ropota strojev v tovarni ali sredi napetih pogovorov v pisarni ohranjam stik s tistim tihim središčem v sebi, kjer prebiva Kristus. Če dopustim, da se v moje srce naselita zagrenjenost in jeza zaradi nepravičnosti sveta, moja »sol« izgubi svoj okus. Postanem le še en odmev splošnega nezadovoljstva. Če pa sredi največje stiske ohranim notranji mir (hesychia), s tem svetim in solim prostor okoli sebe, ne da bi izrekel eno samo besedo.

Spomnim se pogovora s kmetom, ki ga je lani doletela huda naravna nesreča, nato pa še birokracija države in nerazumni pritiski trga. Ko sem ga obiskal, sem pričakoval človeka, polnega gneva. Namesto tega sem srečal nekoga, čigar oči so žarele s nenavadnim mirom. Povedal mi je: »Ko sem stal sredi uničenega polja, sem imel dve poti: da prekolnem zemljo in državo ali pa da preprosto pokleknem in rečem: 'Gospod, ti si gospodar mojega življenja.'«

Ta mož je postal »luč sveta«. Ni rešil svetovne krize, a je v svoji vasi postal steber upanja. Njegovi sosedje so ob njem začutili, da obstaja nekaj globljega od trenutne ekonomske bilance. Njegovo delo na zemlji je postalo liturgija – nenehno darovanje truda in zaupanja.

Podobno zgodbo sem doživel pri obrtniku, ki ga sistem nenehno pritiska ob zid. Odločil se je, da ne bo goljufal, da ne bo znižal kakovosti, čeprav bi s tem lažje preživel. Ko sem ga vprašal, zakaj si tako otežuje življenje, mi je odgovoril: »Moje delo je moj odgovor Bogu. Če moje pohištvo ni narejeno pošteno, je moje srce razglašeno.« V duhu Filokalije je on tisti, ki čisti »oko svoje duše«. On vidi onkraj profita – vidi dostojanstvo ustvarjanja.

Prerok Izaija pa mi danas postavlja ogledalo: luč bo vzšla le takrat, ko bom »lomil kruh lačnemu« in »vpeljal v hišo ubožne brez strehe«. To razumem kot klic k aktivnemu sočutju, ki pa se spet začne v moji notranjosti. Če pomagam drugemu iz dolžnosti, je to hladno. Če pa pomagam, ker v drugem prepoznam Kristusa, moje dejanje postane živa luč.

V današnjih razmerah to pomeni, da sredi bitke za lastno preživetje ne pozabim na tistega, ki je še v večji stiski. Morda je to sodelavec, ki ne zmore več tempa. Morda je to sosed, ki ga je sram priznati, da nima za ogrevanje. Ko se odprem zanje, se – po čudoviti Božji logiki – začne zdraviti tudi moja lastna stiska.

V luči te modrosti hočem v naslednjem tednu: 1) stražiti vrata svojega srca (Nepsis): Vsakič, ko začutim, da me preplavljajo jeza, cinizem ali obup zaradi razmer v svetu, se ustavim. Ne dovolim tem mislim, da postanejo moji gospodarji. V sebi si rečem: »Gospod, ti si moja luč, ne okoliščine.« To je moj način, da ohranim »okus soli«. 2) Posvečujem svoje delo: Ko popravljam stroj, ko sejem, ko pišem poročilo ali ko kuham, to delam z vso pozornostjo, kot da bi to delal za samega Boga. Moje delo, ne glede na to, kako težko je, postaja molitev. S tem mu vrnem dostojanstvo, ki mu ga sistem poskuša vzeti. 3) Vadim malo prijaznost: odločim se, da bom sredi splošnega pritoževanja v trgovini, na uradu ali na polju jaz tisti, ki bo izrekel blago besedo. Ne zato, ker bi bilo vse rožnato, ampak zato, ker moja luč ne prihaja iz politike ali ekonomije, ampak iz Kristusa. 4) Tiha solidarnost: ko vidim stisko sodelavca ali soseda, ne ponujam le nasvetov, ampak svojo prisotnost. Včasih je največja »sol«, ki jo lahko podarim, to, da nekdo ob meni začuti, da v svojem boju ni sam.

Dopuščam, da ta Božja beseda v meni ne ostane le kot lepa teorija, ampak kot moč, ki preobraža moje roke in moj pogled. Izbiram pot zaupanja, kjer moja slabotnost postaja prostor Božje moči. Sredi teme, ki nas včasih obdaja, se ne bojim, saj vem, da Luči nihče ne more ugasniti, če jo nenehno hranim z oljem tihe molitve in dejavne ljubezni.