V vaji velikonočnega zrenja, ko se moj um spušča v srce, kakor svetujejo očetje Filokalije, se ob poti v Emavs (Lk 24) prepoznavam v tistem težkem koraku dveh učencev. Njuno razočaranje je moja lastna skušnjava: pričakovala sta političnega osvoboditelja, dobila sta križanega poraženca. Kristus ni prišel, da bi nam dal nove ideje, temveč da bi nam podaril novo bitje. To bitje se ne razodeva v osamljenosti mojih misli, ampak v "lomljenju kruha", v evharističnem odnosu, kjer tujec postane brat in kjer smrt izgubi svojo dokončnost.

Ko berem o hromem ob Lepih vratih (Apd 3), v njem vidim slovensko družbo, ki pogosto "sedi in prosi miloščine" pred vrati templja. Vidim našo ujetost v preteklost, v stare zamere in v pasivno pričakovanje, da bo nekdo drug – država, politika ali institucija – rešil naše težave. Peter nima srebra ne zlata, kar je zame ključno spoznanje: krščanstvo ni sistem socialne pomoči, ampak moč Vstalega, ki človeku ukaže: "Vstani in hodi!" Gre za preskok iz biološke nujnosti v svobodo Svetega Duha.

V današnjih slovenskih razmerah to stisko čutim v obrazih ljudi, ki so se sredi političnih polarizacij in gospodarskih negotovosti preprosto ustavili. Vidim mlade družine, ki so "duhovno hrome", ker so ujetnice kreditov in prekarnih služb, brez upanja na stabilnost. Vidim starejše, ki so se umaknili v osamo, ker se čutijo odveč v svetu, ki ceni le produktivnost. Ta družbena hromost je posledica pomanjkanja odnosa – ko drug v drugem ne vidimo več osebe, ampak le tekmeca ali strošek.

Moje oči se odpirajo ob Ps 105: "Gospod se vekomaj spominja svoje zaveze." Ta zaveza zame ni le pravni dokument, ampak živo zagotovilo, da Bog vstopa v mojo slovensko realnost. Ko se danes srečujem z ljudmi, ki so jezni na sistem, razočarani nad voditelji ali obupani nad svojo prihodnostjo, si ne želim ponujati "srebra in zlata" poceni tolažbe. Želim si, da bi moje srce gorelo, kakor je gorelo učencema na poti v Emavs, da bi v slovenskem javnem prostoru postal glasnik tistega, kar je onkraj preživetja.

Vstajenje zame pomeni, da neham biti le opazovalec lastne in narodne nesreče. Ko v svojem sosedu, ki je morda izgubil službo ali zaupanje v prihodnost, ne vidim le "socialnega primera", ampak vstalega Kristusa, takrat se moja emavška pot spreminja v vrnitev v Jeruzalem. Resnična svoboda se ne začne z novo vlado ali boljšim standardom, ampak v trenutku, ko se mi "odprejo oči" in spoznam, da je vsako delo, vsak napor in vsaka stiska v moji naravi del božje-človeškega dialoga. Moja vera je v tem, da kljub senci groba stopam naprej, ker vem, da je On sopotnik, ki moje razdrobljeno življenje spet sestavlja v celoto.