Božji angel pošlje Filipa na puščavsko pot, kjer sreča etiopskega dostojanstvenika, ki bere Izaija a ne razume (Apd 8,30). Nenadno srečanje postane trenutek razsvetljenja – Filip razloži sveto pismo in krsti moža, ki se vrne domov z radostjo. Bog deluje na skrivnostne načine, pripravljajoč srca na sprejem resnice tam, kjer je nihče ne pričakuje. Psalm 66 slavi to Božjo delovanje: »Poslušajte, vsi, ki se bojite Boga, povedal vam bom, kaj je storil moji duši« – vera se širi skozi osebna pričevanja o presenetljivih Božjih poteh.

V evangeliju Jezus pove: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne privleče Oče« (Jn 6,44). Vera ni rezultat človeškega napora, temveč odziv na Božji vabilo. Ko Jezus govori o sebi kot »živem kruhu« (Jn 6,51), ponuja ne zgolj nauk, temveč svoje življenje – isto življenje, ki se razodeva v Filipovem odnosu do etiopskega dostojanstvenika.

Etiopčeva spreobrnitev, psalmistova osebna izpoved in Jezusova beseda o privlačnosti Očeta razkrivajo isti vzorec: Bog deluje v skrivnostnih naključjih in navidezno obrobnih trenutkih. Jezusovo telo, dano za življenje sveta (Jn 6,51), ni abstrakten koncept – to je ista živa prisotnost, ki je vodila Filipa k ustreznemu človeku ob ustreznem času. Kakor je puščavska pot postala prostor razsvetljenja, tako naše vsakdanje poti postajajo sveti prostori, kjer nas Oče nevidno vleče k Svojemu Sinu. V svetu polnem naključij Njegova previdnost piše zgodbe odrešenja s človeškimi rokami, a z nebeško modrostjo.