Danes praznujemo veliko razodetje Božje ljubezni – Binkošti, ko je Sveti Duh kot ognjeni jezik prišel na učence in jih napolnil s svojo močjo in navzočnostjo. Kakor so v Jeruzalemu ljudje iz vseh narodov slišali Božjo besedo vsak v svojem jeziku (Apd 2,1-11), tudi danes Duh govori na načine, ki jih lahko razumemo. Njegov jezik je jezik ljubezni in vključevanja.

V enem nekem bolnišničnem oddelku je skupina medicinskih sester iz 12 različnih držav. Ko je umiral star muslimanski pacient brez družine, so se zbrale ob njem. Čeprav je vsaka molila v svojem jeziku – poljsko, filipinsko, nigerijsko – je njihovo molitev združeval isti Duh tolažbe. Kakor je Binkoštni Duh združil različne jezike v eno vero, tako je ta skupina žensk postala živa podoba cerkve, kjer ljubezen govori brez besed.

Mladi podjetnik Marko je po bankrotu zapadel v globoko depresijo. Nekega večera je srečal prostovoljca, ki je pomagal brezdomcem. Brez pretiranih besed mu je ponudil kavo in poslušanje. V tem trenutku je Marko začutil "svetopisemski veter" (Ps 104,30) – nov začetek. Danes vodi center za pomoč bratom in sestram v stiski. Duh ne potrebuje dramatičnih znamenj, deluje skozi preprosta dejanja usmiljenja.

Ana je bila desetletja zaprta v kletki strahu pred ljudmi. Neko nedeljo je v cerkvi slišala besede iz pisma Rimljanov 8,15 ("Niste prejeli duha suženjstva... temveč Duha posinovljenja"). Nenadoma je začutila, da jo objema toplina. Od takrat naprej je postala glas miru v svoji družini, ki jo je zaznamovalo nasilje. Kakor Pavel poudarja, Duh ne kliče k strahu, temveč k otroški zaupnosti – Ana je doživela to osvoboditev.

V ukrajinskem begunskem centru v Sloveniji je skupina žena vsak večer molila molitev rožnega venca. Čeprav so bile iz različnih krščanskih denominacij – grkokatoliške, pravoslavne, rimokatoliške – je njihova molitev postala "živi evangelij" (Jn 14,23). Duh ne graditi teorij, temveč ustvarja dom in povezanost. Te žene so postale živa priča, da je cerkev tam, kjer ljubezen združuje različnosti.

Binkošti niso le zgodovina – Duh še danes in sedaj deluje! V bolnišnicah, na ulicah, v razbitih družinah. Njegov ogenj še vedno gori v teh zgodbah, ki jih lahko prepoznamo, če imamo odprte oči. Naj nas ta praznik navdihne, da bomo postali živi jeziki tega ognja – da bomo v vsakem srečanju razumeli in bili razumljeni, kakor je to storil Duh v Jeruzalemu.

Naj se zgodi še enkrat: Sveti Duh, pridi! Naj naša srca zagorijo, naše roke delajo, naše ustnice hvalijo. Kajti kjer je Duh, tam je resnično življenje.