Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,27-28)

Tisti čas, ko je Jezus govoril množicam, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Da, še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.«

Bog nam vedno kaže pot pravega in resničnega veselja. Omogoča nam razločevati med resnično in lažno srečo. Jezus vzklika: »Blagor tistim, ki Božje besedo poslušajo in jo ohranijo!« Ne zanika, da je bilo Marijino materinstvo zanjo veliko veselje. Poudari pa, da je njeno veselje še veliko globlje. Vemo, da se je Marija odrekla materinstvu. Zanjo je bilo najpomembnejše poslušati Božjo besedo in jo ohranjati v svojem srcu. Bog je od nje dvakrat zahteval, da se odpove svojemu materinstvu: pred angelovim oznanjenjem in na Kalvariji, kjer sprejme, da ne bo več mati živega sina. Bog ji je v zameno za to veliko žrtev podaril nekaj še veliko večjega: pridružil jo je sebi, ji razkril svoje načrte in jo naredil za sodelavko pri odrešenju. Pri vsakem Božjem klicu je veliko vidikov. Pomembno je, da se mi navežemo na najbolj pristne in najgloblje vidike. Vedno tvegamo, da se navežemo na zgolj človeške vidike in posledično zapademo v strašne krize. Če pa smo pozorni na najgloblje vidike smo vedno na varnem. Če moramo nekaj žrtvovati smo vedno gotovi, da odnos z Bogom nikdar ne odpove. Naše skrivno življenje z Njim nikdar ne pade, ker je On zvest in nenehno navzoč. Kjerkoli smo, smo tam zato, da bi sodelovali z Božjo ljubeznijo in ga poslušali. Če imamo takšno notranjo držo, nam nikdar ne bo manjkalo resničnega veselja, niti takrat kadar bo Bog od nas zahteval velike žrtve in odpovedi. Božja beseda je namreč beseda njegove ljubezni do nas, ki z njegove strani nikdar ne odpove. To je bila Jezusova glavna moč in hrana njegovega srca. Prosimo, da bi bili navezani Nanj, kar je najpomembnejše in nam omogoča rasti v Njegovi ljubezni.