Binkoštni praznik nama lahko pomaga globlje razumeti, zakaj je dar Svetega Duha neposredno vezan na odpuščanje grehov in zakaj je sveti Duh imenovan Tolažnik in Duh resnice.
Ko Jezus dahne v učence in jim reče: »Prejmite Svetega Duha,« ne govori le o spovedi in odpuščanju grehov po duhovnikovih rokah, ampak o vseh svojih učencih in o bistvu krščanskega duhovnega izkustva. Midva sva grešna, to pomeni, da podirava prave odnose in se ujameva v krivdo. Z Očetovo ljubeznijo se srečava takrat, ko sprejmeva odpuščanje za svoje priznane grehe. Bog to stori tako, da nama ustvari novo srce, ki je sposobno v polnosti živeti v njem in mu kljub krivdi zaupati.
Zato Jezus v očenašu od naju zahteva, da odpustiva svojim dolžnikom. Tega nisva sposobna, dokler nisva doživela, da nama je Bog v Kristusu podaril samega sebe – odpustil. Globlja kot je ta izkušnja, bolj bo ljubezen do bližnjega svetla. Z drugimi bova znala razdeliti domačnost prejetega odpuščanja. Sveti Duh nama pomaga k vedno bolj živemu zavedanju, da sva pred Bogom grešna in zato potrebna odpuščanja. Nauči naju, da se posloviva od svoje krivde in od krivde drugih.
Prav takšno kakovost pričevanja svet pričakuje in zahteva od Kristusovih učencev. To je naše posebno poslanstvo. Le tako se bo vsem ljudem razodelo resnično Božje obličje. Ljubezen do bližnjega torej ni stvar velikodušnosti najinega srca, ampak posledica izkušnje resničnega srečanja z Očetom v Kristusu, resnično sprejetega odpuščanja. On naju sprejema v svoje odpuščanje in nama omogoča živeti v sožitju. Vsakokrat, ko nekomu ne odpustiva njegovih dolgov, drugemu preprečiva, da bi prav preko naju doživel Božjo ljubezen do sebe. To je srčika krščanskega izkustva.
Zakaj je Sveti Duh Tolažnik in Duh resnice? Resnica je razodetje resničnega Božjega obličja. Sveti Duh nama je podarjen zato, da bi se lahko pokesala in odrekla grehu ter doživela Božje odpuščanje, ki ga potem lahko deliva z vsemi. Sveti Duh je Tolažnik zato, ker s tem, ko nama pokaže resnično obličje Boga, dopolni in uresniči najgloblje hrepenenje najinih src po dobrem in resničnem. Hrepenenje, ki ga lahko zares živiva in v miru okušava le ob močni povezanosti z Jezusom.
Binkoštni uvodni spev v mašo je zato zelo pomenljiv: »Da, Gospodov duh prežema ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas« (Mdr 1,7). Značilno za božjega Duha je, da vse povezuje in omogoča, da vse zasveti v Božji ljubezni. Duh pozna vsako govorico, meso je ne pozna. Meso ima svojo govorico, ne pozna pa nobene druge. Najina drama je v tem, da se govorica mesa, torej sebičnosti, želi povzdigniti nad vse in proti vsem drugim. Njihove govorice zato ne razumeva več, tako pa izgubiva tudi smisel svoje lastne. Govorica je namenjena sporazumevanju, povezovanju in omogočanju sožitja. Ko tega ne omogoča več, izgubi svoj smisel, postane nerazumljiva in zatiralska, tudi za tistega, ki jo uporablja.
Ko sprejmeva Svetega Duha, se srce odpre in stvari nama niso več sovražne. A tudi midva nisva več sovražna stvarem. Prostor sožitja se širi in za to je potrebnega vse manj napora. Kaj je torej skrivnost?
To, da sprejmeva samo tisto govorico, ki omogoča sožitje, in se strogo odrečeva vsaki drugi. Tako izkaževa zaupanje Jezusu in njegovemu Duhu, ki vse povezuje, zato ker vse pozna. Takšen je tudi do najinih src, ki sta razdeljeni med tisoč protislovij in tiranij. Naj v nama prevlada govorica, ki ji uspe najti skrivne povezave v vsem, da bo lahko iz vsega žarelo sprejeto in med seboj razdeljeno Božje odpuščanje.
