Nedelja Kristusa kralja, 22.11.2020, 1 Kor 15,20-26.28; Mt 25,31-46

Na koncu svojega zemeljskega življenja se bova iz oči v oči srečala z Jezusom. Takrat bova zares in do dna razumela njegove besede iz evangelija: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« S svojim sedanjim ravnanjem določava, kakšne besede bova slišala, ko bova vstopila skozi smrt pred njegovo obličje: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« ali pa »Proč izpred mene, prekleti!« Vzrok za različno usodo je, da »ste mi« ali pa »mi niste« pomagali v potrebi. Sojena sva in bova po tem, kako se obnašava do bližnjega. »Tedaj« bo Jezusova sodba nad nama natanko taka, kot je sedaj najina sodba nad bližnjimi v potrebi. Bog na cilju ne bo storil drugega, kot pogledal to, kar sva vsak dan svojega življenja storila, in nama pokazal.

V središču evangeljske pripovedi je lik kralja, kakršen je Sin človekov. Poistoveti se z zadnjimi, zavrženimi, obrobnimi, ubogimi. On je kralj, ki konča na križu. V trpečih se nadaljuje Gospodovo trpljenje za odrešenje sveta (Kol 1,24). Zato midva v najmanjšem od svojih bratov lahko prepoznava svojega kralja.

S to učinkovito zgodbo naju želi Jezus prebuditi. Želi nama odpreti oči za to, kar sedaj počneva, in kako ali komu živiva svoje življenje. Naj za naju nikdar dokončno ne obvelja kritika, ki jo kristjanom vrže v obraz filozof M. Horkheimer: »Častijo Gospoda na križu, v življenju pa ga brcajo.«

Sveti Gregor iz Nise je zapisal, da je »Gospod ubogim posodil svojo lastno osebo.« Vabi naju, naj osebno osredotočenost na Boga Očeta živiva v dejavni in pogumni ljubezni do bližnjih. Prikrajšani, odrinjeni, zapostavljeni, poniževani, izkoriščani in reveži so velik del človeštva. S svojim prenašanjem krivic in vsakodnevnimi napori držijo svet pokonci.

Ti in jaz, če sva člana Cerkve, sva poklicana, da skupaj z vsemi kristjani iz svoje drže do bližnjih narediva znamenje Božje drže do ljudi zato, ker je tako storil Jezus. Papež Janez Pavel II. je že prosil odpuščanja, ker Cerkev v zgodovini večkrat ni bila znamenje Božje ljubezni. Tudi današnji kristjani smo povabljeni, da prosimo odpuščanja za mnoge nezvestobe, za ločitve od ubogih in za prešuštvovanje z bogastvom. Zelo smo zameglili Jezusovega Boga in zelo potrebujemo njegovo odpuščanje.

Če še enkrat pogledava okrog sebe, vidiva, da je še vedno več kot tisoč milijonov ljudi, ki se do zob oborožujejo, da bi preprečili kakršnokoli spremembo in ohranili svoje privilegije. Civilizacija zmernosti vseh je nujna in očitna. Zmernost vseh pa je mogoča samo iz svobode, ki jo omogoča oseben odnos z Bogom Jezusa Kristusa.

Povabim te, da namesto »daj nam danes naš vsakdanji kruh« pri očenašu moliva drugače: »Daj mi danes svojega Duha, da bom kruh razdelil s tistimi, ki stradajo, saj ga sam toliko ne potrebujem in je vir moje nesreče.« Če bo najina molitev iskrena, bo spremenila mnogo stvari.

Zato vso cerkev, in naju znotraj nje, čaka naslednje poglavje: z ubogimi tega sveta želim deliti svojo usodo. To je največji dar, ki ga Cerkev lahko prispeva današnji človeški družbi (prim. CS 42,2.5). Krščanstvo ni v besedah, ampak v uresničevanju Božje volje z dejanji in ne z občutki. Bog je ljubezen in usmiljenje. Njegov otrok je tisti, ki kakor on ljubi vse v mislih, besedah in dejanjih. Zapoved ljubezni je pot življenja. Kdor ne hodi po njej, si spravlja na glavo smrt.

Gospod Jezus Kristus bo zaključil človeško zgodovino in zgodovino sveta. Vsi ljudje bomo poklicani predenj. Sodba bo ločitev na podlagi zapovedi ljubezni. Drugih razlik med nami ne bo.

82 views0 comments