»Toda ona nista razumela besed, ki jima jih je rekel. In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima bil pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu.«
Marija, ki še vedno ne razume, je model Cerkve: »Shrani v času« (to je pomen besede diatereîn) te besede kakor seme, ki bo vzklilo. Potem ko donosi Sina v maternici, ga zdaj nosi v srcu in resnično postane mati, tako kot Cerkev. Ta duhovna nosečnost srca pripomore k oblikovanju polne Kristusove postave, ko bo zanj Bog vse v vsem. Marija je prikazana kot ideal vernika. V njenem načinu primerjanja z Besedo je mogoče videti ostanek stare katehetične metode. Kakor ona tudi katehumen ne razume takoj velike skrivnosti Jezusovih treh dni z Očetom. In kakor ona tudi on shrani v srcu besede, se jih nauči na pamet, čeprav jih še ne more razumeti. V tem neprestanem spominu na sprejeto Besedo se srce postopoma razsvetli v spoznanju Gospoda. Na tej točki Marija tako rekoč izgine s prizorišča; zamenjajo jo številne nove osebe, ki so poklicane, da ponovno doživijo izkušnjo, da bi postale kakor ona, podoba in mati vsakega vernika.