Sreda, Rojstvo Janeza Krstnika, 24.6.2020, Lk 1,57-66.80

»Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili.«

Rojstvo ni nikoli naključje. Ne pridemo iz nič in ne gremo v nič. Prihod na svet je vedno »uresničitev« načrta ljubezni. Luka hoče, da se tega zavedava tudi ti in jaz danes, če sva kristjana, ki izhajava iz poganstva in dojemava življenje kot nadvlado usode, pri čemer nama visi nad glavo Damoklejev meč večnega niča. Gospod me je z ljubeznijo napisal na obe dlani (Iz 49,16) in me pred vsemi drugimi »poklical v materinem telesu« (Iz 49,1). »Ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu« (Ps 139,13). Mi smo čudež ljubezni Boga, ki vsakemu osebno pravi: »Drag si v mojih očeh, spoštovan, in te ljubim!« (Iz 43,4). Mi ne prejmemo svojega imena od odnosa, ki ga imamo s smrtjo, s strahom in z zlom, ki iz tega izhaja, temveč imamo za ime tisto, kar je prišlo iz Gospodovih ust. Rojstvo je izpolnitev obljube, je dar. Prvi dar, ki ga Bog da človeku, je naš jaz, naše pravo ime. In to zato, da bi bil prejemnik daru – daru, pri katerem Bog daruje samega sebe. Bog se veseli tebe/mene, »kakor se ženin veseli neveste« (Iz 62,5). Tvoje in moje življenje je »poveličevanje« ljubezni Gospoda, katerega »usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli« (Ps 145,9). Bog je dajalec, in ne izterjevalec življenja. Najino življenje ni zapor brez izhoda. Tvoje in moje rojstvo je razširitev kroga daru in plesa življenja. »Silno se veselim v Gospodu« (Iz 61,10).

51 views0 comments

Recent Posts

See All