Sreda, sv. Marija Magdalena, 22.7.2020, Jn 20,1-2.11-18

»Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus.«

Jezusa ni v grobu, zato se moramo obrniti, obrniti moramo pogled od groba. V nasprotni smeri srečamo Vstalega Gospoda. Ni ga med mrtvimi. Glejmo nanj, da bomo žareli (Ps 34,6). On je za hrbtom, ker nas pride iskat. Če ga iščem sam, ga ne bom našel. On išče mene in tebe. Pustiti se mu moram najti. Obrniti se moram k njemu. Presenečeni ga bomo uzrli, ugledali. On je zmagovalec nad smrtjo. Magdalena ga ni prepoznala, čeprav je prisoten. Za vsakega izmed nas je Bog vedno nespoznana navzočnost, ker je izredno diskretna, kot ljubezen. Naučiti se ga moramo prepoznavati, Njega, Živega: vse je v njem in on v vsem. Njegov Duh nas razsvetljuje, nam daje nove oči in novo srce, da prepoznamo Njega, ki je. Ne vidimo ga, ker smo obrnjeni h grobu, ker gledamo v svoje strahove, ki kotijo svoje gnile mladiče v našem srcu. Zato je dvakrat omenjen jok. Solze očistijo pogled, da vidimo njega, ki nas išče in najde v grobu. Če ne prenehamo jokati pa ne vidimo ničesar in oslepimo. Izlijmo mu svojo bolečino, da ga bomo prepoznali vstalega, se z njim srečali in nas bo lahko napolnil s svojim veseljem.