top of page

Torek, 13 TML, 30.6.2020, Mt 8,23-27

»Gospod, reši nas! Izgubljeni smo! Dejal jim je: Kaj se bojite, maloverni?«

Strah in zaupanje sta nasprotni čustvi, ki se borita za tvoje in moje srce. Katerega hranim in mu dajem besedo? Jezus mi ponuja zaupanje. Njegovo ime pomeni Bog rešuje. Tako je ime Bogu, ki je z nami. Če kličemo njegovo ime, smo rešeni ujetosti v strah (Apd 2,21; Apd 4,12). Ime učencev, torej moje in tvoje pa je »smo izgubljeni!« Vedno smo ogroženi s smrtjo. K sreči je z nami v tem čolnu Sin in to za vedno in od vedno. On je sprejel našo smrt, da bi mi lahko zajeli iz njegovega življenja. Zaradi doživljanja izgubljenosti hrepenimo po odrešenju.

Smrti se namreč vsi bojimo. Strah pred njo raste in postane strah in beg pred življenjem. Ker verjamemo svojim strahovom smo maloverni. Osebno zaupanje Jezusu je zmaga nad vsakim našim strahom pred smrtjo. Za nas postane prostor združitve z Živim, kraj vere. Nanj se lahko vedno obrnemo v svoji izgubljenosti, strahu in malovernosti. Mi smo zavest o smrti, čeprav večinoma potlačena. Smrt nam radikalno zastavlja vprašanje vere. Vera, ki zanemarja resničnost smrti, ne pomaga niti živeti niti umreti. Nima kaj povedati o našem bivanju, obsojenem na to, da »je za smrt«. Dovolj je čisto malo vere, vzdih ali vzklik. Kakor se v stiski otrok samoumevno obrne na mamo, tako se mi na Boga. Tudi ko smo stari in tik pred smrtjo, kličemo mamo. Zaupanje Vanj, ki daje življenje, pride na dan prav takrat, ko ga izgubljamo. Za življenja sta v nas vera in strah vedno pomešani. Stiske prečiščujejo našo vero kakor bi ločevali zlato od kamna. Dokler živimo in se čutimo močne, sta vera in nevera v nas vedno pomešani, kot zlato in kamen. Pavel se hvali s stiskami, ker razbijajo lažna upanja in puščajo na koncu edino upanje, ki ne razočara. Ker je Bog naš Oče zaupam in računam na to, kar more on.

44 views0 comments