»Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo« (Lk 19,4)
Na bližnjem vzhodu je tek k nekomu izraz nespoštovanja. Tek izraža veliko nujo. V tem odlomku konkretno pa kaže na neodložljivost že prisotne rešitve, ki je odgovor na največjo našo potrebo. Ker je bil Zahej (= čisti, ali Bog se spomni) za vse sovaščane nečisti grešnik (bogat, nadzirajoč, goljuf delodajalca in davkoplačevalcev), ga Judje niso smeli sprejeti v svojo hišo. Zaradi tega se ni mogel povzpeti na teraso, ampak zgolj na drevo smokve. Jezus gre mimo njega, ker se vzpenja v Jeruzalem, da bo povzdignjen na križ, drevo kraljestva, ki sprejema vse. Na lesu križa, ki je resnično drevo življenja, vidimo največje ponižanje in največjo ponižnost tistega Ubožca, ki nam ne vrne našega zla in hudobije, ampak ga nosi. Adam, Zahej, ki ga Bog ne pozabi, se povzpne na drevo nadzora in zunanje moči. Ozdravljen slepote, se povzpne na drevo življenja, ki mu omogoča videti nemoč Kristusa, ki gre mimo in hoče prebivati v hiši vsakega majhnega človeka. Z drevesa križa Zahej spozna dobrega Učitelja. Vidi svojega Gospoda, ki prihaja k nam, nas pogleda z ljubeznijo in ponižnostjo, je naša rešitev in hkrati dopolnitev velikega Božjega prizadevanja in garanja. Gre mimo nas, ki smo na napačnem drevesu, in nas vabi k drevesu Življenja.
Comments