Dragi bratje in sestre, vstopili smo v leto 2026. Ko se ozremo okoli sebe, se zdi, da se svet, ki ga poznamo, krha in ruši. Evropa se zdi ujeta v spiralo nerazumskih odločitev, besednjak »priprav na vojno« je postal naš vsakdan, etična vprašanja evtanazije in splava razkrajajo svetost življenja, tragedije migracij pa nam nastavljajo ogledalo naše nemoči.

Današnja berila (4 Mz 6,22-27; Ps 67; Gal 4,4-7; Lk 2,16-21) ob prazniku Marije, Božje Matere, prinašajo sporočilo, ki je močnejše od vsake politične ali vojne napovedi: Čas je izpolnjen. Mi nismo več sužnji, ampak sinovi in hčere.

Aronov blagoslov iz prvega berila pravi: »Gospod naj obrne svoj obraz k tebi.« Bog nas ne gleda kot statistično številko, ne kot »ilegalnega migranta«, ne kot »biološki material« ali »družbeno breme«. On nas gleda kot osebe.

V svetu, ki postaja vse bolj brezobrazen, kjer se človeško življenje meri skozi produktivnost ali ideologijo, nam Bog obljublja svoj pogled. Naša resnična identiteta ne izvira iz naše biologije (ki propada) ali državljanstva (ki je minljivo), temveč iz odnosa z Bogom. Ko Bog obrne svoj obraz k nam, nam podari mir, ki ga bruseljski hodniki ali vojaški štabi ne morejo dati.

Sveti Pavel pravi: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene.« To je revolucija! Bog ni poslal ideologije, načrta ali nove vlade. Poslal je Osebo.

• Sredi kulture smrti (splavi, evtanazija), kjer človek poskuša sam določati začetek in konec, nam praznik Božje Matere sporoča: Življenje je dar, ki je vstopil v zgodovino skozi Marijino privolitev.

• Sredi strahu pred suženjstvom – bodisi tehnološkim, političnim ali ekonomskim – nam Pavel kliče: »Nisi več suženj, ampak sin.« Če smo sinovi, smo dediči Kraljestva, ki je že tu.

V Kristusu smo postali »cerkvene hipostaze« (osebe). To pomeni, da naša svoboda ni več ujeta v nujnost tega sveta (v vojne, bolezni, smrt), ampak je zasidrana v Božji svobodi. Mi smo že odrešeni. Smrt nima zadnje besede, čeprav se zdi, da v Evropi trenutno močno rožlja z orožjem in zakoni proti življenju.

V evangeliju vidimo pastirje, ki hitijo, in Marijo, ki »je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu«. Marija je prva »Evharistična oseba«. Ona je tista, ki je Bogu dala telo, da bi Bog nam lahko dal Večnost. Ko gledamo na kaos leta 2026 – na množice, ki tavajo brez domovine, in na sisteme, ki izgubljajo kompas – nas Marija uči notranje zbranosti.

Ona ne zre v »norost Evrope«, ampak zre v Dete, ki mu je ime Jezus (Odrešenik). V tem imenu je naše edino zaupanje. Marija ve, da je zmaga že dobljena. V Evharistiji (in v Mariji) je prihodnost že postala sedanjost. Kristus je že premagal vse »antikriste« zgodovine.

Ne dovolimo, da nam novice o vojnah in etični zaton vzamejo mir. Danes nismo le na začetku koledarskega leta, ampak smo v rokah Svetega Duha in Božje Matere.

• Zaupajmo: Bog vodi zgodovino, ne politiki. Naša identiteta je »Božji otrok« (Abba, Oče!), kar je neuničljivo.

• Bodimo osebe odnosa: V svetu razdeljenosti gradimo občestvo (koinonio). Ne glejmo na človeka ob sebi kot na grožnjo ali tujca, ampak kot na brata, za katerega je Logos postal meso.

• Praznujmo življenje: Vsak vdih je dar. Sredi kulture smrti bodimo preroki upanja.

Marija, Božja Mati, prosi za nas, da bi v tem nemirnem času zrli v tvojega Sina in v moči njegovega Svetega Duha živeli kot že odrešeni ljudje. Amen.