Ustavljam se ob podobi Naamana, ki stoji pred Jordanom, in ob Jezusu, ki stopa skozi razjarjeno množico v Nazaretu. Filokalija me vabi k »očiščenju uma«, kjer se prava ozdravitev ne začne z velikimi, spektakularnimi dejanji, temveč s ponižnim sprejetjem preprostosti, ki mi jo Bog ponuja tukaj in zdaj.

Naaman prihaja s svojo močjo, s svojimi konji in darovi, prepričan, da si bo zdravje kupil ali izsilil s svojo pomembnostjo. Njegova jeza, ko mu prerok naroči le, naj se umije v blatni reki, je odraz mojega lastnega ega. Kolikokrat zavračam Božjo milost, ker se mi zdi preveč preprosta? Kolikokrat iščem zapletene rešitve za svoje duhovne rane, medtem ko me Gospod vabi le k preprostemu kopališču ponižnosti. Razumem, da je moja »gobavost« pravzaprav moja navezanost na lastno podobo. Ozdravljen sem šele takrat, ko odložim svoj oklep in stopim v vodo kot nebogljen otrok.

V evangeliju pa vidim, kako hitro se moje srce zapre pred tistim, kar mi je domače. Ljudje v Nazaretu niso mogli sprejeti preroka v svojem sosedu. Ta "domačnost", ki postane slepota, me straši. Jezus gre tiho skoz njihovo sredo in odide – to je tisti trenutek, ko Bog spoštuje mojo zaprtost, a hkrati žalostno odide drugam, kjer bodo njegovo besedo sprejeli z žejo, o kateri poje psalm: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu.«

Pri sveti maši te podobe postanejo meso. Evharistija zame ni veličasten spektakel za izbrance, temveč ponižna reka Jordan, v katero se potapljam. Kruh in vino sta tako preprosta darova, da ju moj razum hitro spregleda, a vera v njiju prepozna zdravilo nesmrtnosti.

Ko prejemam obhajilo, prosim za milost, da ne bi bil kot Naaman, ki je  zaradi napuha skoraj zamudil svojo priložnost. Vsaka maša me vabi, da se umijem v Kristusovi daritvi in odložim svojo duhovno gobavost – vse tiste plasti cinizma in hladnosti, ki so se nabrale čez teden. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi znal prepoznati Božji obisk v najbolj preprostih ljudeh in dogodkih svojega dne, ne da bi ga s svojo vzvišenostjo "pahnil čez rob" svojega življenja.

Danes to Naamanovo upiranje preprostosti in nazareško zaprtost čutim sredi naraščajočega nezaupanja v stroko in v tisto tiho, neopazno dobroto.

Opazujem stisko tistih, ki se sredi zdravstvenih ali socialnih preizkušenj počutijo izgubljene v labirintu zapletenih sistemov. Danes se zdi, da ljudje v stiski pogosto iščejo hitre, čudežne rešitve na spletu, namesto da bi zaupali potrpežljivemu, dolgotrajnemu procesu ozdravljenja ali pomoči sočloveka. Vidim stisko navadnega človeka, ki se počuti spregledanega, ker nima bleščečega statusa ali politične moči, s katero bi "vstopil skozi glavna vrata".

V družbeno-političnem dogajanju, kjer prevladujejo glasni in agresivni nastopi, izbiram pot tihega služenja. Moj post je v tem, da prepoznam vrednost v "majhnih" ljudeh, ki v naših skupnostih opravljajo nevidno delo – tistih, ki čistijo, skrbijo za bolne ali tiho molijo. Namesto da bi iskal potrditev v velikih besedah, skušam v svojem okolju biti tista »majhna deklica«, ki je Naamanu pokazala pot do ozdravljenja.

Sredi sveta, ki časti le uspeh in moč, se sprašujem: Ali si upam stopiti v svoj Jordan – v situacijo, kjer nisem glavni in kjer sem odvisen od Božjega usmiljenja? Koga v svoji bližini spregledam samo zato, ker mi je preveč "navaden"? Skušam v nekom, ki ga vsak dan srečam, videti prinašalca Božjega sporočila in mu nameniti trenutek pristne pozornosti.