Danes je pred nami podoba razgrete peči Azarijeve molitve in neusmiljenosti služabnika, ki ne zna odpustiti. Filokalija me vabi k »skrušenosti srca«, k tisti globoki notranji naravnanosti, kjer moje edino upanje postane Božje usmiljenje, ne pa lastna pravičnost ali zasluge. Ko berem te vrstice, v sebi čutim boj med željo po poravnavi računov in svobodo, ki jo prinaša odpuščanje.

Azarija sredi ognja ne kriči o svoji nedolžnosti. Njegova molitev je pretresljiva: »Nimamo več kneza ne preroka ... a s skrušenim srcem in ponižnim duhom naj bomo sprejeti.« To je srce askeze – spoznanje, da pred Boga ne prinašam svojih zmag, ampak svojo razbitost. V peči preizkušenj se vse, kar je v meni lažnega in napihnjenega, stopi, ostane pa le gola usmerjenost k Njemu. Psalm me ob tem nežno prosi, naj se spomnim Gospodovega usmiljenja, ki je »od vekomaj«.

V evangeliju pa me Jezus sooči z matematično nemogočo zahtevo: odpuščati »sedemdesetkrat sedemkrat«. To ni spodbuda k štetju, ampak k neskončnosti. Zgodba o dolžniku, ki mu je bilo odpuščeno nepredstavljivo premoženje, a je nato davil sohlapca za drobiž, je zrcalo moje lastne nedoslednosti. Moja »gobavost« duha se pogosto kaže prav v tem, da od Boga pričakujem neskončno potrpežljivost, do tistih, ki so mi dolžni opravičilo, pa sem nepopustljiv.

Pri sveti maši te besede postanejo moj dih v trenutku, ko izgovarjam: »...kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« To je najbolj nevarna prošnja, kar jih poznam, saj Boga prosim, naj z mano ravna tako, kot jaz ravnam z drugimi. V evharistiji vstopam v prostor, kjer je Kristus že poravnal ves moj »dolg«. On se na oltarju daruje kot tisti, ki je »skrušen in ponižen«, da bi jaz lahko živel.

Ko prejemam obhajilo, v svoje telo sprejemam tisto Ljubezen, ki ne pozna zamer. Vsaka maša me vabi, da ob odhodu iz cerkve ne »zagrabim za vrat« tistega, ki me je užalil ali mi ostal dolžan pozornost. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moja deležnost pri Kristusovi daritvi postala vidna v moji pripravljenosti, da spregledam majhne dolgove drugih, ker sem sam prejel neizmerno bogastvo.

Danes to Azarijevo stisko v peči in neizprosnost dolžnika čutim sredi naraščajoče polarizacije in kulture zamer, ki prežema naše javno življenje. Opazujem stisko tistih, ki so ujeti v dolgotrajne sodne mline ali birokratsko hladnost. Danes se v družbeno-političnem prostoru zdi, da je »priznanje napake« znamenje šibkosti, odpuščanje pa neumnost. Vidim navadne ljudi, ki so zaradi ene napačne besede na spletu ali starega spora v soseski izobčeni iz skupnosti, brez možnosti za nov začetek. To je peč našega časa – svet, ki ne pozna usmiljenja in kjer se vsak dolg izterja do zadnjega beliča.

V duhu Filokalije v tem vidim svojo priložnost za upor proti logiki maščevanja. Moj post je v tem, da zavestno prekinem verigo zlobnih komentarjev ali tihega prezira. Ko se v politiki ali osebnih odnosih odločim, da ne bom vrnil udarca, ampak bom raje ohranil »skrušeno srce«, takrat sredi ognja sovraštva gradim prostor Božje rose in svežine.

Sredi sveta, ki meri in terja, se sprašujem: Ali si upam tvegati in odpustiti tisto, kar me peče, da bi sam postal svoboden? Koga držim za vrat s svojimi pričakovanji in zamero? Skušam v molitvi izročiti tistih »sto denarjev« dolga, ki jih terjam od bližnjega, in namesto tega prositi za mir, ki ga svet ne more dati.