Job izreče besede, ki se zdijo skoraj neverjetne: »Vem, da moj Odrešenik živi.« Ne izgovori jih takrat, ko je vse lepo, ampak sredi bolečine, izgube in nerazumljenosti. To me gane. Vera se včasih ne rodi iz odgovorov, ampak iz zaupanja, ki ostane živo tudi tedaj, ko jih ni.

Jezus pošilja učence pred seboj. Ne pošilja jih z močjo, bogastvom ali popolnimi načrti, ampak z odprtim srcem. Sveti Duh tudi danes deluje podobno. Ne išče popolnih ljudi, ampak razpoložljiva srca. Njegova moč se pogosto razodene prav tam, kjer sam vidim le svojo majhnost.

Pred kratkim sem slišal zgodbo medicinske sestre, ki že več let dela na onkološkem oddelku. Nekdo jo je vprašal, kako zdrži ob toliko trpljenja. Nasmehnila se je in odgovorila: »Vsak dan ne morem ozdraviti človeka. Vedno pa lahko poskrbim, da se nihče ne počuti sam.« V teh besedah sem prepoznal tiho navzočnost Božjega kraljestva. Veliki čudeži se pogosto začnejo z majhnimi dejanji ljubezni.

Tudi jaz velikokrat pričakujem, da bo Bog najprej spremenil okoliščine. On pa želi najprej spremeniti moje srce. Sveti Duh vanj polaga mir, ki ni odvisen od zunanjega uspeha, ampak od bližine Kristusa. Takšno srce lahko prinaša mir tudi drugim.

Evharistija je kraj, kjer se moje upanje vedno znova hrani. Na oltar prinašam svoje neizpolnjene želje, utrujenost in vprašanja, Kristus pa mi podarja samega sebe. Cilj evharistije ni le trenutek obhajila, ampak da njegovo življenje začne utripati v meni. Ko odhajam od oltarja, sem poslan tja, kamor me pošilja Gospod – v svojo družino, na delovno mesto, med ljudi, ki hrepenijo po besedi upanja.

Jobovo zaupanje in Jezusovo pošiljanje se srečata v eni sami resnici: Odrešenik živi. Zato nobena pot ni brez smisla, nobena rana ni zadnja beseda in nobeno iskreno dejanje ljubezni ni izgubljeno. Sveti Duh me dan za dnem vodi, da tudi moje življenje postane tiha novica o tem, da je Bog blizu človeku.