Job v enem samem dnevu izgubi skoraj vse. Premoženje, družino, varnost. Ostane samo on in njegovo srce pred Bogom. Njegove besede me vedno znova presunejo: »Gospod je dal, Gospod je vzel; naj bo blagoslovljeno Gospodovo ime.« To niso besede človeka, ki ne bi čutil bolečine. To je glas srca, ki se sredi razbitin še vedno drži odnosa z Bogom. Včasih se zdi, da vera ne odstrani teme, vendar ohrani pri življenju tisto najdragocenejše – zaupanje.

V evangeliju se učenci prepirajo, kdo je največji. Kako nenavadno! Jezus govori o darovanju, oni pa razmišljajo o pomembnosti. Tudi v meni se pogosto skriva želja, da bi bil opažen, priznan, da bi moje delo imelo večjo težo kakor delo drugih. Jezus pa postavi prednje otroka. Ne kot zgled naivnosti, ampak kot podobo srca, ki ne gradi svoje vrednosti na primerjanju.

Pred kratkim sem srečal medicinsko sestro, ki že vrsto let dela na onkološkem oddelku. Povedala mi je, da se največkrat spomni starejšega bolnika, ki ji je po enem posebej napornem dnevu rekel: »Hvala, ker ste me danes pogledali, kot da nisem številka.« Tisti pogled mu je vrnil dostojanstvo. Nihče o tem ne bo pisal v časopisih. Svet pa prav zaradi takšnih ljudi ostaja bolj človeški.

Prepričan sem, da je v takšnih dejanjih navzoč Sveti Duh. Ne prihaja vedno z močnimi znamenji. Pogosto deluje kakor nežen dih, ki razširi srce, da vidi človeka tam, kjer bi sicer videl samo nalogo ali problem. Njegova moč ni hrupna, vendar spreminja svet od znotraj.

Evharistija je kraj, kjer se tega vedno znova dotaknem. Na oltarju ni tekmovanja za prvo mesto. Tam stoji Kristus, ki se daje v hrano. Ko prejmem njegovo telo, se počasi rojeva nov pogled na življenje. Cilj evharistije ni samo, da pridem k oltarju, ampak da Kristusovo darovanje postane tudi način mojega življenja. Sveti Duh prav iz tega izvira oblikuje srce, ki zna ljubiti brez računice.

Psalm danes izpove: »Kličem te, ker me uslišiš, o Bog.« Ta molitev zveni preprosto, vendar nosi veliko skrivnost. Ni odvisna od tega, ali je življenje lahko ali težko. Nastaja iz globokega zaupanja, da me Bog nikoli ne izpusti iz svojih rok. In morda je prav to največji dar Svetega Duha: da tudi takrat, ko ne razumem dogodkov, ne izgubim Očetove bližine, ampak v njej odkrijem mir, ki ga svet ne more dati.