Job stoji pred skrivnostjo Boga in priznava, da ga ne more zaobjeti s svojim razumom. »Če gre mimo mene, ga ne vidim; če odide, ga ne opazim.« Ob teh besedah začutim nekaj zelo domačega. Kolikokrat si želim, da bi Bog odgovoril jasno in takoj. Toda njegova navzočnost je pogosto tiha, skoraj neopazna, kakor veter, ki ga ne vidim, pa vendar premika veje dreves.

V evangeliju Jezus sreča ljudi, ki bi radi hodili za njim, vendar vsak nosi s seboj razlog za odlašanje. Eden želi najprej poskrbeti za svoje obveznosti, drugi se želi posloviti od domačih. Ne gre za to, da bi bile njihove želje slabe. Vprašanje je globlje: čemu pripada moje srce? Sveti Duh me ne sili, ampak počasi osvobaja navezanosti, zaradi katerih ostajam na mestu, čeprav mislim, da hodim.

Pred kratkim sem slišal zgodbo mladega inženirja, ki je po letih dela v uspešnem podjetju doživel izgorelost. Nekega dne je priznal prijatelju: »Dolgo sem gradil kariero, skoraj nič pa svojega srca.« V času okrevanja je začel ob koncih tedna obiskovati center za mlade brez družinske podpore. Tam ni našel hitrih odgovorov, našel pa je mir. Rekel je: »Prvič po dolgem času imam občutek, da moje življenje ni samo uspešno, ampak resnično.« Včasih človek odkrije svojo pot šele tedaj, ko se podre načrt, ki ga je imel za popolnega.

Sveti Duh prav v takšnih trenutkih odpira nova obzorja. Ne odvzame vseh vprašanj, temveč podari notranjo svobodo, da se ne oklepam tistega, kar me zapira vase. Njegovo delovanje je nežno, vendar vztrajno. Srce počasi postaja bolj sposobno zaupati kakor nadzorovati.

Evharistija je kraj, kjer se ta skrivnost zgosti v eno samo dejanje ljubezni. Kristus se popolnoma izroči Očetu in popolnoma podari človeku. Ko prejemam njegovo telo, se tudi moje življenje začne usmerjati k istemu cilju. Evharistija ni nagrada za popolne ljudi, ampak hrana za pot, da bi moje srce vedno bolj postajalo podobno Kristusovemu. To je tudi cilj mojega življenja: živeti iz njegove navzočnosti in se pustiti preoblikovati njegovemu Duhu.

Psalm danes kliče: »Vsako jutro prihaja moja molitev predte.« Tudi kadar ne razumem Božjih poti, lahko ostanem v tem preprostem zaupanju. Bog je večji od mojih misli, Sveti Duh pa tiho vodi moje korake. Ko pogledam nazaj, pogosto šele tedaj opazim, da me je nosila roka, ki je ves čas hodila ob meni, čeprav je moje oko ni prepoznalo.