Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,1-20)

Tisti čas so prišli Jezus in njegovi učenci na drugo stran morja, v Geraško deželo. Brž ko je stopil iz čolna, mu je od grobov nasproti prišel človek s hudim duhom. Bivališče je imel v grobovih in ga nihče več ni mogel zvezati niti z verigami; že večkrat so ga namreč vklenili v okove in verige, pa je verige raztrgal in okove strl in nihče ga ni mogel ukrotiti. Ponoči in podnevi je bil vedno v grobovih in v gorah in je kričal ter se tolkel s kamenjem.

Ko je od daleč zagledal Jezusa, je pritekel in padel predenj in zakričal z močnim glasom: »Kaj mi hočeš, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Zarotim te pri Bogu: Ne muči me!« Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, hudobni duh!« Tudi ga je vprašal: »Kako ti je ime?« In odgovoril mu je: »Legija mi je ime, ker nas je mnogo.« Zelo ga je prosil, naj bi jih ne izgnal iz kraja.

Pasla pa se je tam po gori velika čreda svinj. Prosili so ga: »Pošlji nas v svinje, da gremo vanje!« In dovolil jim je. Izšli so torej hudobni duhovi in so obsedli svinje; planila je čreda, okoli dva tisoč, po bregu v morje in se v morju utopila.

Njihovi pastirji so zbežali in razglasili novico po mestu in po naseljih in ljudje so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Pridejo torej k Jezusu in vidijo, da obsedenec, ki je imel prej »legijo«, sedi oblečen in je zdrave pameti; in obšla jih je groza. Tisti, ki so bili priča, pa so jim pripovedovali, kako se je zgodilo obsedencu in kaj je s svinjami. Začeli so ga prositi, naj odide iz njihovih krajev.

Ko pa je stopal v čoln, ga je prosil ta, ki je bil prej obseden, da bi smel ostati pri njem. A ni mu dovolil, ampak mu je rekel: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim oznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« In odšel je ter začel oznanjati v Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus; in vsi so se čudili.

Človek je v groznem stanju. Poseduje ga nečisti duh, nihče ga ne uspe ukrotiti, nenehoma vpije, ponoči in podnevi leta med grobovi na pokopališču in se tolče s kamni po glavi. Vsaka podobnost z našo zahodno potrošniško in praktično antiteistično civilizacijo je zgolj slučajna. Takšnega človeka sreča Jezus tudi danes, nas išče in hrepeni po nas. Po srečanju z Jezusom je ta podivjanec osvobojen, umirjen in zdravega razuma. Ogromna čreda svinj (naša zahodna ekonomija) se počasi utaplja v jezeru. Ljudje opazujemo dogajanje in naredimo napačen zaključek: Jezusa prosimo naj odide iz naših krajev (življenja). Točno to se že štiristo let dogaja v zahodnem svetu opulentno bogatih posameznikov, ki delujemo po logiki parazitov, ki nam prav v pandemiji zgolj nastavljajo ogledalo. Egoizem in hedonizem sta nas popolnoma zaslepila, da nič več ne dojemamo, da je osvoboditev enega človeka veliko bolj pomembna, kakor pa materialna škoda. Ne dojemamo, da je ozdravljenje obsedenca tudi obljuba osvoboditve nas samih izpod tiranije sebičnega strahu zase in potrošniške zajedavske obsedenosti. Brez osebne vere (ki je v resnici odločitev, da svoje življenje podarim drugim) bistvenih razsežnosti življenja ni mogoče niti dojeti niti razumeti še manj pa živeti.

Zato nam pismo Hebrejcem govori o zmagah in porazih vere. Po veri so preroki uresničili velike stvari v dobro vseh in proti zlu, ki nas s svojimi lažmi zlahka prevara in oropa naše resnične istovetnosti. Zaradi vere so bili potem mučeni, kamenjani, žagani, obešani in z mečem pobiti. Prav ti »porazi« zaradi vere so dokaz močne vere, ki se različnim okoliščinam in dogodkom ne pusti zmesti in zaradi telesne svobode ne zanika Boga. Oba obraza vere lahko jasno vidimo tudi v Jezusu: On dela čudeže, oznanja in ozdravlja množice, prebuja občudovanje, potem pa sprejme trpljenje, obsodbo, zaničevanje, posmeh, križanje in smrt. Pot vere, ki je utelešena ljubezen (podaritev vsakomur izmed nas) je jasna in zahtevna. Če hodimo za njim se učimo resnično živeti iz vere. Tudi mi gremo skozi uspehe in neuspehe, okoliščine, ki nam dajejo moč in tiste, ki nam jo vzamejo, dogodke, ki nam omogočajo videti ustvarjalno plodnost vere. Negativne stvari nam pomagajo, da se obračamo k Njemu in zajemamo iz Njegove brezpogojne ljubezni (vere) do slehernega izmed nas izpričane na križu in v praznem grobu. Vabi nas: Zaupajte, jaz sem svet premagal.