Današnja Božja beseda v meni prebudi vprašanje, kakšna zemlja je moje srce. Jezus govori o sejalcu, ki raztresa seme z velikodušnostjo. Ne izbira le rodovitnih njiv. Seme pade tudi na pot, med kamenje in trnje. Bog ne preneha govoriti, tudi kadar se zdi, da njegovo seme ne najde prostora. Sveti Duh je tisti tihi vrtnar srca, ki potrpežljivo rahlja otrdelo zemljo, odstranjuje kamenje strahu in izruva trnje, ki duši življenje.

Pavel uporabi podobo semena. Zrno, ki pade v zemljo, ni konec, ampak začetek. Navzven se zdi, da razpada, v resnici pa se v njem skriva življenje, ki ga še ni mogoče videti. Tako pogosto gledam samo na to, kar izgubljam, Bog pa že vidi to, kar se šele rojeva. Sveti Duh mi daje pogled, ki presega trenutek, in potrpežljivost, da ne obupam nad seboj.

Pred nekaj meseci sem slišal zgodbo mladega učitelja, ki je začel poučevati v razredu otrok iz zelo težkih družinskih razmer. Po prvem letu je priznal, da je imel občutek, kakor da nobena njegova beseda ne doseže srca učencev. Nekega dne ga je nekdanji učenec poiskal in mu dejal: »Takrat vam nisem znal povedati, toda vi ste bili prvi odrasli človek, ki je verjel vame.« Beseda, ki se je zdela izgubljena, je v tišini rasla dolga leta.

Tako deluje Božje seme. Tudi v meni. Pogosto ne opazim njegove rasti, ker pričakujem hitre rezultate. Sveti Duh pa deluje z nežnostjo, ki spoštuje čas. Ne lomi, ampak preobraža. Ne hiti, ampak vodi.

Evharistija je trenutek, ko največje Seme prihaja v moje življenje. Kristus sam postane kruh, ki ga prejmem. Njegova navzočnost ni nagrada za popolnost, ampak moč za rast. Sveti Duh posvečuje darove na oltarju in tiho posvečuje tudi moje srce, da bi v njem dozoreval Kristusov način življenja. Cilj evharistije ni samo sveti trenutek pri obhajilu, ampak človek, ki v vsakdanjih odnosih postaja rodovitna zemlja za Božjo ljubezen.

Psalm danes izpove: »V Boga zaupam, ne bom se bal.« To zaupanje raste počasi, kakor raste seme pod zemljo. Veliko ostane skritega očem, toda prav tam, v globini, Sveti Duh pripravlja življenje, ki bo nekoč obrodilo sad. In morda bo prav beseda, ki jo danes izrečem z ljubeznijo, ali drobno dejanje dobrote, postalo začetek nečesa, česar sam nikoli ne bom v celoti videl, Bog pa ga že zdaj vidi v vsej njegovi lepoti.