Današnja Božja beseda me povabi, da pogled dvignem nekoliko dlje od tega, kar vidim s svojimi očmi. Pavel z veliko odločnostjo zapiše: »Kristus je vstal od mrtvih.« Če tega ne bi bilo, bi bila vera le lepa misel ali tolažilna ideja. Toda vstajenje pomeni, da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva in upanje močnejše od obupa. Sveti Duh prav to resnico počasi vtiskuje v moje srce. Ne kot teorijo, ampak kot dih novega življenja.

Evangelij predstavi nekaj žena, ki spremljajo Jezusa. Njihova imena so zapisana zelo preprosto: Marija Magdalena, Ivana, Suzana in mnoge druge. Niso v ospredju, ne govorijo velikih besed, vendar ostajajo ob Jezusu. Njihova zvestoba postane prostor, skozi katerega Bog deluje. Pogosto se največje stvari zgodijo prav tam, kjer jih svet komaj opazi.

Pred časom sem bral zgodbo medicinske sestre iz doma za starejše. Vsako jutro je pred začetkom izmene nekaj minut posedela ob stanovalcu z napredovalo demenco, ki ni več prepoznal niti svojih otrok. Ni mu razlagala velikih resnic. Samo prijela ga je za roko in ga pozdravila po imenu. Ko so jo vprašali, zakaj to počne, če je gospod sploh ne prepozna, je odgovorila: »Morda on ne ve več, kdo sem jaz. Jaz pa vem, kdo je on.« Ta stavek me je globoko nagovoril. Ljubezen ne potrebuje vedno odziva, da bi ostala resnična.

Tako deluje tudi Sveti Duh. Tiho, brez hrupa, brez potrebe po priznanju. V meni prebuja zvestobo, ki ne temelji na uspehu, ampak na zaupanju. Včasih pričakujem velike spremembe, on pa začne z majhnimi koraki: z eno prijazno besedo, z enim obiskom, z eno odločitvijo, da ostanem ob človeku, ki je sam.

Evharistija je izvir takšne zvestobe. Kristus se pri vsaki sveti maši znova podarja, ne zato, ker bi ga vedno sprejeli z enakim navdušenjem, ampak ker njegova ljubezen ostaja zvesta. Sveti Duh spreminja kruh in vino v Kristusovo telo in kri, hkrati pa želi tudi moje srce spreminjati v prostor, kjer lahko raste takšna zvestoba. Cilj evharistije ni samo trenutek obhajila, ampak življenje, ki nosi vonj Kristusove navzočnosti v vsakdan.

Psalm danes moli: »Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje.« Ta pogled se začne že zdaj. Kadar dovolim Svetemu Duhu, da vodi moje srce, počasi odkrivam, da vstajenje ni le obljuba prihodnosti. Njegova moč že danes oživlja utrujene odnose, vrača smisel človeku, ki ga je skoraj izgubil, in v tišini vsakdanjih dni ustvarja življenje, ki ga svet pogosto spregleda, Bog pa ga vidi v vsej njegovi lepoti.