Današnji evangelij se začne z enim samim stavkom: »Hôdi za menoj!« Jezus ga izreče Mateju, cestninarju, človeku, ki ga je okolica gledala predvsem skozi njegove napake in njegovo preteklost. Jezus pa vidi nekaj globljega. Vidi srce, ki ga je mogoče prebuditi. Ta pogled me vedno gane. Bog me nikoli ne določa po tem, kar sem bil včeraj, ampak po tem, kar lahko postanem v njegovi ljubezni.

Verjamem, da je prav Sveti Duh tisti, ki človeku omogoči slišati ta klic. Enake besede lahko slišita dva človeka, pa se eden obrne stran, drugi pa vstane in začne novo pot. Sveti Duh ne govori glasneje od sveta, govori pa globlje. Dotakne se tistega prostora v meni, kamor ne seže nobena razlaga in noben dokaz.

Apostol Pavel piše Efežanom o ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti in edinosti. To niso lastnosti, ki bi jih človek preprosto osvojil z veliko truda. Rastejo kot sad Božje navzočnosti. Kadar Sveti Duh prebiva v srcu, se človek ne čuti več ogroženega zaradi uspeha drugega. Ni mu treba ves čas dokazovati svoje vrednosti. Počasi postaja svoboden.

Pred kratkim sem bral zgodbo mlade podjetnice, ki je po več letih uspešnega dela izgubila skoraj vse zaradi neuspešne poslovne odločitve. Ostali so dolgovi, razočaranje in občutek, da je njeno življenje končano. Nekega dne ji je nekdanji sodelavec ponudil delo v svojem podjetju. Rekel ji je: »Ne zaposlujem tvojega neuspeha. Zaposlujem človeka, ki je skozi preizkušnjo postal bolj resničen.« Pozneje je priznala, da je prav tisti trenutek v njej prebudil novo upanje.

Tako nekako si predstavljam Jezusov pogled na Mateja. Pogled, ki ne zanika resnice, vendar človeku podari prihodnost. Prav takšen pogled želi Sveti Duh oblikovati tudi v meni.

Evharistija je kraj, kjer se ta pogled vedno znova podarja. Ko stopim pred oltar, ne prinašam predvsem svojih uspehov, ampak svoje življenje. Kristus mi daje samega sebe kot kruh večnega življenja. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa želi preoblikovati tudi moje srce, da bi postajalo sposobno gledati ljudi z isto usmiljeno ljubeznijo. Cilj evharistije ni le trenutek svetega obhajila, ampak novo srce, ki zna prepoznati dostojanstvo tam, kjer ga drugi ne opazijo.

Psalm danes pravi, da se glas Božjih del razlega po vsej zemlji. Včasih ta glas ne prihaja skozi velike dogodke. Sliši se v enem samem pogledu, v besedi zaupanja, v odpuščanju ali v povabilu: »Pridi, začni znova.« Matej je tistega dne vstal od mitnice. Tudi jaz lahko vsak dan znova vstanem od vsega, kar me zadržuje, in grem za Kristusom, ki še vedno kliče po Svetem Duhu in še vedno verjame, da je moje življenje lahko rodovitno.