Čudna je ta naša človeška (moja, tvoja)  farizejska trdosrčnost. Rajši imamo obup, kakor pa da bi zaupali, da smrt, bolečina in trpljenje nimajo zadnje besede. Da le obvelja naša slepa misel, pa čeprav zaradi tega vsi trpijo in ves svet propade. Njegov Duh Vstalega nam daje spoznavati pot življenje in nas napolnjuje z veseljem. In kaj moramo storiti za to? Nič. Le sprejeti Njega in se mu zahvaliti. Tedaj smo deležni iste radosti kot je v Njem. Sredi križev in težav vsakdanje rutine in izrednih preizkušenj. Nismo sami, On je z nami v naši vsakdanji Galileji. »Gospod, varuj me, vate zaupam!« In ne gre za prvoaprilsko šalo. Če ne računamo Nanj, pa je vse naše življenje zlahka in zgolj neslana prvoaprilska šala.