V drami velike srede, ki jo izročilo imenuje tudi »vohunska sreda«, se v mojem srcu prebuja teža izdaje, ki ni le zgodovinski dogodek, temveč stalna nevarnost moje lastne svobode. Filokalija me vabi, naj sredi hrupa preračunljivosti iščem obraz Tistega, ki se daruje. Danes zrem v Judeža, ki v dvorani zadnje večerje vpraša: »Ali sem morda jaz, Gospod?«, medtem ko je v svojem srcu že določil ceno za Ljubezen.

Moja resnična bit ne izvira iz tega, kar posedujem, ampak iz tega, komu pripadam. Prerok Izaija mi predstavlja Služabnika, ki »nastavlja hrbet tistim, ki ga tepejo«. Njegova identiteta je v popolni odprtosti za Drugega, tudi ko ta Drugi postane rabelj. V evangeliju pa vidim popolno nasprotje: Judež poskuša Kristusa spremeniti v objekt trženja. Trideset srebrnikov postane zid, ki razbije obhajanje skupnosti. V tem prepoznavam klic k evharističnemu bivanju: ali v drugem vidim brata, ki konstituira mojo osebo, ali pa ga vidim le kot sredstvo za dosego svojih ciljev? Psalm 69 me spremlja v tej bolečini: »Zasramovanje mi je zlomilo srce.«

Pri sveti maši ta razpetost med izdajo in zvestobo stopi pred oltar. Liturgija zame ni le obred, ampak dogodek, kjer se »razkropljeni Božji otroci« zbirajo v eno telo. Ko duhovnik ponovi Jezusove besede: »Eden izmed vas me bo izdal,« se ne oziram po sosedu, ampak vstopam v svojo globino. Maša je kraj, kjer se moje bivanje očiščuje trgovske miselnosti.

V evharistiji prejemam Tistega, ki se daje zastonj. Pri maši se moje srce uči drže, ki ne meri vrednosti daru z denarjem, ampak z navzočnostjo. Obhajilo je trenutek, ko Bog vstopa v mojo razbitost in me ponovno sestavlja v bitje odnosa. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi v svojem vsakdanu namesto Judeževega vprašanja »Kaj mi boste dali?« raje živel Jezusov »Tukaj sem«.

Danes to Judeževo trgovanje z odnosi in Izaijevo vztrajanje v ponižnosti zaznavam sredi dušečega materializma in krize zaupanja, ki razjeda slovensko družbeno tkivo. Opazujem stisko običajnih ljudi v naši Sloveniji, ki so ujeti v kruto logiko preživetja sredi naraščajoče draginje in stanovanjske stiske. Danes se v našem prostoru zdi, da je vse postalo tržna blago – od zdravja do strehe nad glavo. Vidim stisko mladega človeka, ki se ne upa odločiti za družino, ker se počuti »prodanega« nestabilnim pogodbam o delu, in stisko starejših, ki v digitaliziranem svetu postajajo nepotreben strošek. Še posebej me boli slovenska nagnjenost k temu, da soseda ali sodelavca »izdamo« za majhne ugodnosti ali da v političnem prostoru Resnico zamenjamo za trenutno varnost. To je naša sodobna velika sreda – ko se ljudje sredi blaginje počutijo osamljene in razvrednotene, ker so odnosi postali pretežno le še stvar preračunljivosti.

V tem slišim klic k uporu skozi zastonjskost. Moj post v tem velikem tednu je v tem, da zavestno ne sodelujem v logiki »kaj bom imel od tega«. Ko se v slovenski družbi, nagnjeni k zaprtosti v lastne plotove, odločim za brezpogojno pomoč ali ko v javnem diskurzu ohranim dostojanstvo tistega, ki ga vsi napadajo, takrat preprečujem izdajo Kristusa v bližnjem. Svojo držo gradim na prepričanju, da je moja svoboda v darovanju, ne v kopičenju.

Sredi sveta, ki meri vse z denarjem, se ustavljam in iščem mir v resnici psalma: »Gospod sliši uboge in svojih ujetnikov ne zaničuje.«

Kje v svojih odnosih danes trgujem in kje si upam preprosto biti navzoč, ne da bi karkoli zahteval v zameno? Skušam danes ob vsaki skušnjavi, da bi koga izkoristil za svojo korist, tiho izreči: »Gospod, Ti si moja edina dragocenost, v Tebi je moja vrednost.«