Današnji evangelij me preseneti s preprostostjo. Jezusu povedo, da ga zunaj čakajo njegova mati in sorodniki. Njegov odgovor ni zavrnitev družine, ampak razodetje nečesa globljega: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in po njej živijo.« V tistem trenutku razumem, da bližina Jezusu ni predvsem vprašanje krvi ali zunanjih vezi, ampak odprtega srca.

Prav tam deluje Sveti Duh. Božja beseda ni zgolj besedilo, ki ga preberem. Postane življenje šele tedaj, ko se spusti iz glave v srce. Kolikokrat slišim evangelij, pa ostane na površini. Drugič ena sama vrstica ostane z menoj ves dan in počasi spreminja moj pogled na ljudi, na delo, na težave. To je tiho delo Svetega Duha.

Knjiga pregovorov danes spregovori tudi o človeku, ki zapre uho pred klicem ubogega. Ta misel me ustavi. Ne gre samo za materialno revščino. Okrog mene je veliko ljudi, ki hrepenijo po tem, da bi jih nekdo zares poslušal. Včasih je največja revščina občutek, da nikogar ne zanima, kaj nosim v sebi.

Pred kratkim sem slišal zgodbo voznika mestnega avtobusa. Vsako jutro je na isti postaji vstopala starejša gospa. Po moževi smrti je živela sama in skoraj z nikomer ni spregovorila. Voznik jo je vsak dan pozdravil po imenu in jo vprašal, kako je. Nekega dne mu je dejala: »Vi ste edini človek, ki me danes pokliče po imenu.« Njegove besede niso rešile vseh njenih težav, so pa ji vrnile občutek, da ni nevidna.

Morda prav tako deluje Božja beseda. Ne prihaja kot hrup ali prisila, ampak kot nežen glas, ki človeka pokliče po imenu. Sveti Duh me uči prepoznavati ta glas in ga nositi naprej v srečanja z ljudmi.

Evharistija je kraj, kjer Beseda postane Kruh. Kristus ne ostane pri tem, da govori. Podari samega sebe. Ko prejmem njegovo telo, Sveti Duh v meni oblikuje prostor, kjer lahko Božja beseda dobi meso tudi v mojem življenju. Cilj evharistije ni samo trenutek obhajila, ampak srce, ki postaja podobno Kristusovemu – srce, ki zna poslušati, sprejemati in tiho podarjati življenje drugim.

Psalm danes moli: »Vodi me po stezi svojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje.« To veselje ni glasno. Je mir človeka, ki odkriva, da ga Bog vsak dan znova kliče po imenu in ga po Svetem Duhu vabi v vedno globlje občestvo s seboj. Iz tega občestva raste tudi nova bližina do ljudi, ki jih srečujem na svoji poti.