Ob prazniku sv. Jožefa delavca se sredi velikonočnega časa pogabljam v skrivnost dela, ki v luči Filokalije ni zgolj goli napor za preživetje, temveč priložnost za bogoslužje vesolja. Ko prebiram poročilo o stvarjenju (1 Mz 1,26–31), se zavedam, da človekovo delo ni kazen, ampak sodelovanje pri božjem ustvarjalnem delu.

V moči krščanske duhovnosti znotraj vsakega poštenega dela zaznavam možnost, da snov narave povzdignem v odnos z Bogom. Čovek je »duhovnik stvarstva«; ko delamo, ne spreminjamo le materije, temveč jo osvobajamo njene minljivosti. V evangeliju (Mt 13,54–58) pa se srečujem z mejo človeškega razuma – rojaki v Jožefovem sinu ne prepoznajo Mesije, ker so ujeti v predsodke o njegovem »navadnem« delu.

Zaznavam, da se tukaj skriva velika nevarnost našega časa: razlastitev duhovne razsežnosti dela. Mislim, da ko delo postane le produktivnost brez odnosa, človek neha biti oseba in postane le orodje.

V slovenskem prostoru, kjer je praznik dela globoko ukoreninjen, a hkrati pogosto ideološko razpet, se zavedam tihe stiske tistih, ki so v kolesju sodobnega kapitalizma postali nevidni.

Zavedam se trgovke v lokalni trgovini ali delavca v proizvodnji, ki 1. maja ne praznuje, temveč v negotovosti pričakuje naslednji urnik. Mislim na tisto težo v prsih, ko človek kljub trudu ne prejme dostojnega plačila ali ko je njegovo delo razumljeno le kot strošek v Excelovi tabeli. To je sodobna oblika »nevere«, ki so jo kazali Nazarečani – nezmožnost, da bi v sočloveku, ki opravlja preprosto delo, zaznali njegovo neskončno dostojanstvo.

V slovenski družbi zaznavam globoko utrujenost (izgorelost), ki ni le telesna, temveč duhovna. Ko so ljudje prisiljeni tekmovati drug proti drugemu za drobtine premoženja, se izgublja skupnost (koinonia). Brez ljubezni, ki je »vez popolnosti« (Kol 3,14), vsaka ekonomska reforma ostane le suhoparna tehnokracija.

Zavedam se, da je pot k ozdravitvi v vrnitvi k notranjemu miru sredi dela. Ko Pavel spodbuja, naj vse delamo »iz srca, kakor za Gospoda« (Kol 3,23), v tem ne zaznavam ukaza, temveč vabilo k svobodi. To pomeni, da moje delo ne definira moje vrednosti, ampak je prostor, kjer lahko ljubim.

V tem velikonočnem času mislim, da je sveti Jožef tihi pričevalec, ki nas vabi, da tudi v najbolj monotonem opravku prepoznamo »velika božja dela«. Zavedam se, da se slovenska prihodnost ne gradi le v parlamentu, temveč v vsakem dejanju, ki je storjeno z zavedanjem, da je drugi človek moj brat v Kristusu.