Na god svete Katarine Sienske se ustavljam ob priliki o desetih devicah (Mt 25,1–13). V duhu Filokalije in nenehne budnosti srca (nepsis) zaznavam, da olje v svetilkah ne predstavlja le dobrih del, temveč osebno navzočnost Svetega Duha v mojem srcu. Moja vera ni le čakanje na oddaljen dogodek, temveč nenehno ohranjanje odnosa z Ženinom. Zavedam se, da je moja svetilka polna le takrat, ko moje bivanje ni več zaprto v biološki egoizem, ampak se odpira v evharistično darovanje.

Zaznavam globoko resnico v besedah Janezovega pisma (1 Jn 1,5–10): »Bog je luč in v njem ni nobene teme.« Če hodim v luči, moje bivanje postane prosojno za bližnjega. Moja osebna velika noč se dogaja v priznanju lastne krhkosti; ko rečem, da sem brez greha, sam sebe zapiram v temo individualizma. Psalm 45 mi ob tem poje o lepoti neveste, ki vstopa v kraljevo palačo – to je lepota moje duše, ko se sredi sveta odloči za zvestobo tisti Ljubezni, ki je premagala smrt.

V naših slovenskih družbenih razmerah to preizkušnjo čakanja in ohranjanja luči zaznavam v usodah ljudi, ki sredi splošnega malodušja vztrajajo v pokončnosti. Mislim na stisko običajnega človeka, morda zdravstvenega delavca ali skrbnika v domu starejših v Sloveniji, ki sredi sistemskih pomanjkljivosti, preobremenjenosti in nizkega družbenega priznanja tiho ohranja »olje« sočutja. Zdi se mi, da je sredi naše družbeno-politične utrujenosti, kjer prevladujejo glasovi cinizma in vnaprejšnjega obupa, največja preizkušnja prav to: ne zaspati v ravnodušnosti. Zavedam se bolečine tistih, ki se trudijo za pravičnost, a se soočajo s stenami birokratske hladnosti, ki poskuša pogasiti njihovo začetno navdušenje.

Moja velika noč se danes uresničuje v odločitvi, da bom ostal buden. Ko se v svojem vsakdanu odločim, da ne bom pustil, da bi mi slovenska razdeljenost in nenehno iskanje napak pri drugih ukradla notranji mir, takrat moja svetilka gori. Zaznavam, da je Katarinina pot – pot goreče ljubezni do Cerkve in resnice – pot, ki zahteva, da sredi teme ne preklinjam usode, ampak sem preprosto luč.

Vstajenje zame pomeni, da sredi političnih negotovosti in gospodarskih pretresov v Sloveniji ne iščem le zemeljskih rešitev, ampak zrem v obličje Tistega, ki prihaja. Odločam se, da bo moje bivanje postalo prostor srečanja. Ko sredi vsakdanjih stisk, morda ob krivični obravnavi ali ob poslušanju pesimističnih napovedi, v sebi obnovim zaupanje v božje usmiljenje, s svojim bivanjem izpovedujem vero v Vstalega. Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da je Ženin že na poti in da je vsak moj trenutek priložnost, da mu z gorečim srcem pridem naproti.