V ritmu tega velikonočnega torka se ustavljam ob Kristusovih besedah v templju: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27). V duhu Filokalije in nenehne budnosti srca zaznavam, da ta sluh ni biološki, temveč dar Svetega Duha, ki prebiva v globini moje biti. Moja identiteta ni določena z mojo preteklostjo ali naravnimi danostmi, temveč z odnosom. Zavedam se, da v varnosti Pastirjeve roke ne obstajam več kot izoliran posameznik, ampak kot oseba, ki je varno umeščena v božje občestvo.

Pretresen se ustavljam ob poročilu o prvih vernikih v Antiohiji (Apd 11,19–26), kjer so učence prvič imenovali »kristjane«. Zdi se mi pomenljivo, da se je to ime rodilo sredi razkropitve in preganjanja. Ko je Barnaba prispel tja, je zaznal »božjo milost« ne v strukturah, temveč v veselju in spreobrnjenju srca. Psalm 87 mi ob tem poje o Jeruzalemu kot materi vseh narodov; v mojem srcu to odmeva kot klic k vesoljnosti, kjer nihče več ni tujec, ker so vsi »rojeni v Njem«.

V slovenskih družbenih razmerah to napetost med pripadnostjo Pastirju in pritiski sveta zaznavam v stiskah tistih, ki v javnem prostoru ohranjajo svojo krščansko identiteto. Mislim na preizkušnjo običajnega človeka, morda raziskovalca, umetnika ali uradnika v Sloveniji, ki sredi sekulariziranega in včasih odkrito sovražnega okolja tiho vztraja v zvestobi svoji vesti. Zdi se mi, da je v našem prostoru pogumen tisti, ki si sredi zahtev po popolni ideološki podreditvi upa reči: »Poslušam drug Glas.« Zavedam se osamljenosti posameznika, ki ga družbeni krog izloči ali zasmehuje, ker ne sprejema cinizma kot vrhovne norme bivanja.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v odločitvi, da bom ostal v Pastirjevi roki, ne glede na to, kako močno vihrajo družbene polemike. Ko se v svojem vsakdanu odločim, da ne bom sodeloval pri obrekovanju ali sistemskem izključevanju tistih, ki so v naši družbi označeni za »drugačne«, takrat v meni odmeva milost. Zaznavam, da je krščansko ime v Sloveniji danes poklicanost k temu, da postanem prostor miru sredi nemira.

Vstajenje zame pomeni, da sredi politične razdvojenosti in gospodarske negotovosti ne iščem varnosti v zavezništvih moči, ampak v tisti neizrekljivi edinosti, ki jo imata Sin in Oče (Jn 10,30). Odločam se, da bo moje bivanje postalo pesem o božjem mestu, kjer se vsi izviri radosti stekajo v eno. Ko sredi vsakdanjih stisk, morda ob pogledu na prazne obljube močnih, zaupam svojemu notranjemu Pastirju, s svojim bivanjem izpovedujem vero v Vstalega. Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da me nihče ne more iztrgati iz Njegove dlani, ker je moja bit zakoreninjena v večnosti.