Ob branju današnjih besedil v luči Filokalije se v meni znova prebuja zavedanje, da krščanstvo ni moralni nauk, temveč predvsem ontologija odnosa. Ko v evangeliju poslušam besede: »Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme,« (Jn 13,20), zaznavam globoko skrivnost evharistične navzočnosti v drugem človeku.

Zavedam se, da je največja skušnjava sodobnega človeka, tudi v slovenskem prostoru, zaprtost v lastni jaz. Oseba pa postane »oseba« šele v odnosu. Ko Jezus umije noge učencem (kar stori neposredno pred današnjim odlomkom), ne opravlja le ponižnega dela, temveč vzpostavlja novo obliko osebnega bivanja.

V svojem vsakdanu pogosto zamenjujemo poslanstvo za funkcijo. V slovenski družbi, kjer so razpoke med »nami« in »njimi« tako globoke, se mi postavlja vprašanje: ali v drugem, ki misli drugače, sploh še prepoznam obličje Kristusa?

Mislim na konkretno stisko, ki jo danes doživljajo številni slovenski delavci ali pa starejši v dolgih vrstah za zdravstveno oskrbo. Ko posameznik trči ob hladne stene birokracije ali ko se počuti le kot številka v sistemu, se v njem lomi dostojanstvo osebe.

Ne morem pozabiti očeta, ki po dolgem delovniku v tovarni pride domov in namesto priznanja naleti na ignoranco ali pa se zaradi inflacije in draginje sooča z negotovostjo glede prihodnosti. V tem očetu ne vidim le ekonomskega subjekta, temveč ikono. Moja naloga v tem odnosu ni, da mu delim nasvete, temveč da mu s svojo navzočnostjo in »umivanjem nog« (poslušanjem, konkretno pomočjo) povrnem občutek, da je od Boga ljubljen.

Zavedam se, kako močno nas v Sloveniji hromi kultura zamer in nenehnega iskanja krivca. Smo v stanju »razbitega jaza«, o katerem pišejo filokalični očetje – ko so naše misli polne gneva in obsojanja.

Ko spremljam politična soočenja, kjer drug drugega zgolj izključujemo, pomislim na Pavlovo pridigo v Antiohiji (Apd 13). On ne nastopa zviška, temveč pripoveduje zgodbo odrešenja, ki vključuje vse.

Namesto da bi se hranil s strupenimi komentarji na spletnih omrežjih, se odločam za pot notranjega miru. Zavedam se, da se resnična svoboda ne začne s politično zmago, temveč s svobodo mojega srca, da ne sovraži.

V tem četrtem velikonočnem tednu se zavedam, da biti »poslan« pomeni postati most tam, kjer so danes v Sloveniji zidovi. Mislim, da je to edini način, da Bogu s psalmistom zapojem: »Gospodova milost traja vekomaj.«