Današnja Božja beseda mi razkriva, da obstaja pogled, ki presega zgolj človeško razmišljanje. Pavel pravi, da »Božjih globin ne pozna nihče razen Božjega Duha«. Kolikokrat skušam življenje razumeti samo z razumom, izkušnjami ali načrti. Ko pa se vse podre, ugotovim, da obstaja modrost, ki je ni mogoče izračunati. Sveti Duh ne ponuja vedno hitrih odgovorov, ampak odpira srce, da začne gledati z Božjimi očmi.

V evangeliju Jezus spregovori v shodnici in ljudje začutijo, da njegove besede nosijo oblast. Ne zato, ker bi govoril glasneje od drugih, ampak ker je bilo njegovo življenje eno z Očetom. Nato osvobodi človeka, ki je bil ujet v zlo. Vedno me gane, da Jezus najprej vrača človeku njegovo pravo podobo. Ne poniža ga, ampak ga osvobodi vsega, kar mu jemlje dostojanstvo.

Tudi danes obstajajo vezi, ki niso vidne. Človeka lahko ujame strah, občutek nevrednosti, zasvojenost, osamljenost ali prepričanje, da se ne more več spremeniti. Sveti Duh prihaja prav v te skrite prostore. Njegovo delovanje ni nasilno. Je kakor svetloba, ki počasi vstopa v dolgo zaprto sobo. Tema ne izgine zaradi boja, ampak zato, ker pride luč.

Pred časom sem srečal moža, ki je več let živel v odvisnosti od alkohola. Ko je govoril o svoji poti, ni poudarjal dneva, ko je nehal piti. Rekel je, da je bil odločilen trenutek tisti, ko je prvič po mnogih letih začutil, da ga nekdo ne gleda skozi njegove padce, ampak skozi njegovo dostojanstvo. To srečanje je odprlo razpoko, skozi katero je začela vstopati svetloba. Pot je bila dolga, polna padcev in ponovnih začetkov, vendar je danes že več let trezen. V njegovih očeh sem prepoznal mir, ki ga človek ne more ustvariti sam.

Evharistija je prav takšno srečanje. Ko stopim pred oltar, Kristus ne vidi najprej mojih neuspehov, ampak človeka, ki ga ljubi. Cilj evharistije ni zgolj trenutek obhajila, ampak da v meni raste njegovo življenje. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa osvobaja tudi moje srce vsega, kar ga zapira vase. Počasi me vodi v notranjo svobodo, v kateri ni več treba dokazovati svoje vrednosti, ker jo prejemam od Boga.

Psalm danes pravi: »Gospod podpira vse, ki padajo, in dviga vse potrte.« To niso le lepe besede. So obljuba, ki jo srečujem v življenju mnogih ljudi in tudi v svojem. Kadar se odprem Svetemu Duhu, odkrijem, da največji čudež ni življenje brez padcev, ampak srce, ki po vsakem padcu znova vstane, ker ga nosi Kristus. Iz te skrivnosti živim in iz nje se vsakokrat znova rojeva tiho veselje, ki ga prejemam pri evharistični mizi.