Pavel mi danes razkriva, da se je Božja milost prikazala, da bi me rešila in prenovila. Krščansko življenje se ne začne z mojim trudom, ampak z Božjim prihodom v moje življenje. Pri krstu sem bil potopljen v Kristusovo smrt in vstajenje ter prejel novega Duha. Od takrat v meni deluje milost, ki me počasi oblikuje, da bi postajal podoben Kristusu. Sveti Duh je tisti, ki v meni povezuje vero z vsakdanjim življenjem.

Jezus v evangeliju govori o služabniku, ki opravi svoje delo in ne zahteva posebnega priznanja. Te besede lahko razumem kot povabilo k svobodi: ni mi treba nenehno dokazovati svoje vrednosti, iskati pohvale ali pričakovati, da mi bodo drugi vračali vsako dobroto. Moje dostojanstvo ne izhaja iz tega, koliko naredim, ampak iz tega, da pripadam Bogu. Ko služim iz njegove ljubezni, moje delo postane prostor občestva z njim.

To se lahko zgodi v povsem običajnem dnevu: ko delavec vestno opravi svoje delo, čeprav ga nihče ne pohvali; ko mlada sodelavka potrpežljivo pomaga novemu članu ekipe; ko starš po napornem dnevu posveti čas otroku; ko starejši človek kljub svojim omejitvam ohranja dobrohotnost do ljudi okoli sebe. Takšna dejanja niso nepomembna. V njih lahko zasije Kristusova ljubezen.

Pri evharistiji srečujem Kristusa, ki je prišel, da bi služil in dal svoje življenje. On me prvi sprejema za svojo mizo. Ko prejemam njegovo telo in kri, Sveti Duh poglablja moje krstno življenje in me oblikuje v človeka, ki lahko služi brez grenkobe in ljubi brez računice. Tako moje delo in vsakdanji odnosi postajajo dar Bogu.

Gospod Jezus, hvala, ker moja vrednost počiva v tvoji ljubezni. Po Svetem Duhu poglabljaj v meni življenje, ki sem ga prejel pri krstu. Naj me evharistija oblikuje po tvojem srcu, da bom v vsakdanjih opravilih svobodno in z veseljem služil drugim.